Berem pravljice za lahko noč in razmišljam, kako sem se spremenila, odkar sem postala mama; šele sedaj zares vem, kaj pomeni nekoga brezmejno ljubiti, kaj pomeni postaviti nekoga drugega na prvo mesto in se prilagajati, kaj pomeni veseliti se in trpeti z drugim. Vsak njun korak naprej je tudi zame dosežek, ob vsakem njunem napredku se počutim, da sem napredovala tudi jaz, da mi je uspelo, pa ne tako kot včasih na faksu, ko sem dobila 10-ko, ti občutki se ne morejo primerjati; mogoče so uspehi globalno gledano manjši, manj pomembni, družbeno manj izstopajoči in jih drugi gledajo kot nekaj normalnega, vsakdanjega, zame pa so to življenjski preskoki in trenutki, ki si jih bom zapomnila za vselej. Nobena 5-ka ali 10-ka, nobena diploma ali priznanje se ne more primerjati z materinstvom, ki te naenkrat napolni z neskončno srečo in brezmejno ljubeznijo, ki ti da toliko izkušenj, a te hkrati pusti brez besed.
Samo gledam ju, ko zaspita. Tako mila sta, mirna in nedolžna. Četudi sta še 5 minut nazaj skakala po postelji in premetavala knjige, sta zdaj kot angelčka in tako zelo ju imam rada, da tega sploh ne znam opisati. Ko občutki želijo na plano, pa jih ne znaš ubesediti, ko je še najbolj zgovoren objem ali poljub, ko je stisk več kot vse besede. Stokrat na dan jima povem, kako zelo ju imam rada, kako zelo pomembna sta zame in da sem in jima bom vedno na voljo. Prav to je tisto, kar morajo otroci vedno vedeti in česar se morajo vedno zavedati, da smo jim na voljo, da jim stojimo ob strani, da jim bomo pomagali, da je v našem objemu vedno zatočišče zanje in da ni napake ali stvari, ki nam je ne bi mogli zaupati. Tako sem bila vzgojena tudi sama, v zavedanju, da lahko staršem vedno vse povem in tako želim vzgojiti svoja otroka. Spomnim se, da sem lahko doma vedno vse povedala, tudi to, da sem se v šoli stepla, da imam novo simpatijo in da me starejši sošolec ustrahuje.
Vem, da vesta, da ju imava neizmerno rada, a želim si predvsem, da vesta, da nama lahko zaupata, da lahko verjameta najinim besedam, da ne dajeva praznih obljub, da ne izkrivljava resnice, da ne besedičiva brez pomena in da vse kar izrečeva misliva resno. Pomembno je, da se otroci naučijo, da nam lahko zaupajo, da jim ne bomo obrnili hrbta zaradi prepira v vrtcu, slabe ocene v šoli ali neuspešnega izpita na faksu, da se jim ne bomo odpovedali, če bodo namesto punce domov pripeljali fanta ali obratno, da jih bomo spodbujali na njihovi poti, četudi se bodo namesto za študij odločili za delo in če bodo izbrali drugačno pot, kot smo jo imeli mi v mislih. Zavedati se morajo, da jih spoštujemo, ne glede na to, kdo in kaj so in da cenimo njihove dosežke in lastnosti.
Če se boji teme, če jo je strah zaprtega tobogana, če ne želi plavati v globoki vodi, če misli, da se obleka ne vrti dovolj, če ne želi poskusiti kosila, če ne upa prečkati lesene brvi na igralu, če misli, da nima dovolj moči za kolesarjenje v breg, če jo je strah kotalkanja ali razstavljenih dinozavrov, če jo peče rana na kolenu ali boli modrica; vedno ji rečem naj mi zaupa, naj se zaveda, da ji ne lažem in da je nimam namena prelisičiti, da ji želim le dobro, da zmore in da lahko. Če joče in ne želi povedati zakaj, če je slabe volje in se zmrduje, če kam ne želi iti ali se koga boji, ji vedno rečem naj se mi zaupa, naj mi pove, zakaj ne, kaj se je zgodilo. Kadar polije mleko, razbije krožnik ali strga hlače, kadar izgubi igračo, strga knjigo ali kje kaj pozabi, vedno mi lahko vse pove, lahko mi zaupa vse svoje občutke, vse svoje strahove, vse svoje dileme, vse zmage in vse poraze, vsa vprašanja in vse dosežke, brez skrbi mi lahko pove, kaj je pojedla in česar ni, pa tudi vse bedarije in neumnosti mi lahko opiše. Oba, le da mlajši še ne zna govoriti in svojih občutkov ne zna ubesediti, a jih zelo dobro izraža neverbalno. Ker želim, da se zavedata, da sem zanju vedno tukaj, da ju bom vedno poslušala, da si bom vedno vzela čas, da jima bom obrisala vse solzice in popihala vse rane, da bo objem olajšal vsako bolečino in pogovor razkadil vse dvome in strahove.
ZAUPAJ MI:
- ob tebi bom, ko bodo vsi drugi odšli, ko se boš počutil(a) najbolj osamljeno, ko se ti bo zdelo, da nikamor ne sodiš in nikjer ni mesta zate,
- spodbujala te bom, ko boš dvomil(a) vase, ko se boš ustrašil(a) novih izzivov, ko boš razočaran(a) zaradi poraza,
- tolažila te bom, ko boš polomil(a) svojo najljubšo igračo, ko se boš prvič nesrečno zaljubil(a), ko boš dobil(a) slabo oceno,
- držala te bom za roko, da se ne boš izgubil(a) v množici ljudi, ko boš dobil(a) prvo plombico, ko boš premagoval(a) visoke ovire ali potrebovala dlan za oporo,
- pospremila te bom prvič v šolo, na prvi nastop, na prvi trening, vsaki trening in vsako tekmo, na prvo večerno zabavo k prijateljici in če bo treba na prvi zmenek,
- jokala bom, ko boš jokal(a) ti, pa tudi ob vsakem tvojem uspehu, jokala bom od ljubezni, radosti in ponosa, pa tudi od žalosti in razočaranja,
- smejala se bom, vsakič, ko se boš smejal(a) ti, pa tudi ob večerih, ko bom zaspala z mislijo nate, ob dnevih, ko bom obujala spomine, čisto potihem tudi takrat, ko se ne bi smela, a se ne bom mogla upreti tvoji ljubkosti in razigranosti,
- utišala bom vse tvoje strahove, odgnala vse črne može in hudobne čarovnice, osvetlila vse temne sobe in utišala vse grozne glasove,
- obrisala bom vse tvoje solzice, popihala vse rane, namazala vse modrice in te negovala kadarkoli bo treba,
- vedno te bom imela neskončno rada z vsemi tvojimi dobrimi in slabimi lastnostmi, z vsemi posebnostmi in odstopanji, z vsem kar si in vsem kar boš in vedno bom spoštovala tvoje želje in tvoje odločitve,
- imaš prostor v mojem srcu, mislih in objemu in tega ti nikoli nihče ne bo mogel odvzeti.
Vem da vesta, da ju imam neizmerno rada, to vsak dan čutita, slišita, vidita, živita, a želim tudi, da v meni vidita zaveznico, oporo, tolažbo in spodbudo, da vesta, da se v življenju ne more zgoditi nič tako strašnega ali ne moreta narediti nič tako groznega, da mi tega ne bi mogla zaupati in da situacije ne bi mogli skupaj rešiti. Bolje je, da otroci svoje težave najprej zaupajo staršem, da se želijo in znajo pogovarjati, da se počutijo varne in zaščitene, kot da se njihove dileme in strahovi, njihove notranje stiske odražajo na njihovem vedenju in doživljanju. Zaupajmo jim in jih naučimo zaupati. Bodimo zaupanja vredni starši. 🙂
