Čeprav blog počiva, sem jaz njegovo popolno nasprotje in čeprav nič ne napišem, imam veliko za povedati. Kot vedno. Le zapisati se mi ne ljubi ali pa si preprosto ne vzamem časa. Včasih pa se mi zdi enostavno brez pomena, ker je v poplavi mnenj, moje samo še eno, morda povsem nepomembno. Četrti teden samoizolacije. Četrti teden, odkar smo zaprti v svojih stanovanjih, izolirani od okolice in bližnjih in prisiljeni v skupno preživljanje dni. Vem, marsikomu je tole pisano na kožo – meni pač ne. In vem, da vas veliko v tem skupnem preživljanju časa zelo uživa. Končno priložnost, da ves svoj

Kdo se še spomni lanskih novoletnih zaobljub? Ste si naredili seznam le-teh in jim sledili? Ste jih uresničili? Kaj pa letošnje – koliko ste jih sprejeli, kdaj jih boste začeli uresničevati in kako dolgo vas bodo držale? Jaz nisem človek zaobljub. Če vem, da nečesa ne bom sposobna uresničiti ali da bo uresničitev slednjega zame predstavljala breme in stres, tega raje ne obljubim. Ne sebi, ne drugim. Slavne novoletne zaobljube največkrat predstavljajo naše želje, za katere vemo, da jih brez dodatne motivacije ali `prisile` ne bomo uresničili in potem verjamemo, da bo zaobljuba dovolj velik pritisk, da jim bomo sledili. In

Če bi v preteklih 11 mesecih vsakič, ko sem slišala stavek `Nimam časa`, prejela 1 eur, bi te slabe tri tedne do božiča preživela nekje na Maldivih, s koktejlom v rokah, novo leto pa pričakala na plaži v Cancunu ob vročih latino ritmih z nogami v mivki. Pa na srečo vseh vpletenih, temu ni tako. Tistih, ki ta stavek izrečejo vsaj 20 krat na dan, saj bi vsak mesec na račun slednjega zapravili pol plače. In na mojo srečo zato, ker niti en teden ne bi zdržala miru in ležernosti dopustovanja na Maldivih, kaj šele tri tedne. Pa vendarle je to

Sedim v avtu. Zunaj pada dež, padajo pa tudi solze po mojih licih. Ura še ni šest popoldan, moj dan pa je dolg že dobrih 13 ur in prekleto slab. Tako slab, da se ne spomnim, kdaj sem imela nazadnje tako slab dan. Danes je letel telefon, letele so vrečke, leteli so ključi in na koncu sem se razletela še jaz. Razletela sem se na tako drobne koščke, da jih lahko pobereš samo s pinceto in na toliko le-teh, da jih bom najbrž sestavljala še vse tja do sobote, a včasih preprosto mora biti tako. Včasih se moraš razleteti. Pod težo

Če še enkrat slišim nekoga teoretizirati ali filozofirati o vzgoji, starševstvu in pristopih, ki jih je potrebno ubirati, ga bom, popolnoma brez slabe vesti, poslala točno tja, od koder je prišel. Ali pa še kam dlje. Mogoče globlje. K vragu z vsemi kvazi teorijami o prijaznih pristopih, tolažbi, sočutnosti, razumevanju, opori, pomenu pogovora in izražnju čustev. K vragu z vsemi igrami, učnimi pristopi, opisovanjem čustvovanja in takšnemu in drugačnemu prikazovanju notranjega dogajanja, pa naj si gre za likovno, glasbeno, besedno ali gibalno. K vragu s pristopi, ki zagovarjajo, da je otroku potrebno dovoliti, da naredi sam, da pokaže, kaj zmore, da