Ko si z neko osebo že zelo dolgo skupaj, sčasoma pozabiš, zakaj si se pravzaprav zaljubil vanjo, kaj na njej te je pritegnilo, zakaj ti je všeč. Odnosi postanejo rutinirani, še posebej, ko pridejo otroci, ki vse skupaj dvignejo na višjo raven, a navijejo tudi obrate in tako se ti včasih začne dozdevati, da enostavno ne dohajaš več, da ne slediš tempu, da se kar naprej podrejaš, da izgubljaš sebe in prvi `na tapeti` je vedno tudi odnos s partnerjem, razmerje, ki sva se mu prej kar naprej posvečala, zdaj pa sva nanj povsem pozabila. Kadar se mi zazdi, da sva se izgubila, da se predolgo časa nisva povsem posvečala drug drugemu, s čimer imam v mislih predvsem pogovor; čez dan praktično nimava priložnosti zanj, otroka ves čas govorita, celo v avtu, hrup preglasi najine besede in potem nama preostanejo samo še večeri, ko pa se nama velikokrat ne ljubi govoriti in raje samo uživava v tišini in bližini drug drugega, si v glavi na hitro zavrtim film zadnjih let in z nasmeškom na obrazu ugotovim, da lahko še nekaj dni počakam, da lahko počaka pogovor, da lahko počakajo večeri v dvoje, da lahko počaka vse razen otrok, ki bosta prehitro zrasla. Vse lahko počaka, na dolgi rok pa to ne pomeni nič drugega kot samo prelaganje na jutri in kopičenje vsega kar bi bilo potrebno že zdavnaj `pospraviti`.
Neizrečene besede pomenijo zamolčana čustva, občutke, veselje in tudi strahove. Kadar ugotoviva, da sva nekaj časa plula z mislimi vsak v svojo smer ali kadar se nama zazdi, da ne najdeva več rdeče niti, se najprej pogovoriva o tem, zakaj in kako je do tega prišlo in še preden nadaljujeva v smeri, kako bova to popravila in kakšni bodo načrti, vselej prideva do vprašanja `zakaj`. Zakaj sva se zaljubila, zakaj sva želela življenje preživeti drug z drugim, zakaj sva srečna, čeprav se nama včasih zdi, da temu ni tako in zakaj sva pripravljena vztrajati. `Zakaj` je vprašanje, ki nas vselej postavi pred dejstvo, prisili nas da se zazremo vase in iskreno priznamo, kar smo že ves čas vedeli, vse česar nismo želeli izreči na glas ali pa nas prisili k spoznanjem, ki se jih sploh nismo zavedali.
Kdor mi bo rekel, da je s takšno zvezo nekaj narobe, nima pojma o zvezah. Mogoče zvezi vzvišeno in prepametno, a zveza, ki ne pozna padcev, tudi vzponov ne more poznati in v zvezi, kjer se dva nikoli ne sporečeta, niso vse karte odkrite. Za zvezo, za iskren in pristen odnos je potrebno garati, se je potrebno truditi in predvsem biti iskren in pristen. Po desetih letih te ne druži več samo goreča ljubezen, ki se je vmes že precej ohladila, tudi zaljubljenost ne, čeprav se včasih počutiš kot v prvih tednih ali mesecih, temveč globoka navezanost, skupna zgodba, iskreno spoštovanje in zrela, izkušena ljubezen, ki ti da vedeti, da vsak ogenj enkrat dogori, če ga ne podpihuješ in nalagaš nanj. Po desetih letih, v katerih sva spremenila pogled na življenje in si zastavila nove cilje, po rojstvu dveh otrok, ki nista spremenila samo mojega telesa, temveč tudi celoten ritem najinega vsakdana, po neštetih prepirih in grdih pogledih, ki so bili vzrok, da sva se vedno znova pogovarjala o naju, zvezi in podpori, po zmagah in porazih se spremeni vse; ne samo interesi vsakega posameznika, ne samo življenjski ritem, ne samo vizualni izgled, spremenijo se misli in spremeni se srce in če lahko kljub temu vsak dan, v vsakem dnevu najdeva nekaj skupnega, če se lahko še vedno smejiva istim stvarem, če so najini cilji še vedno enaki, če naju pogovor še vedno pripelje skupaj, če lahko tiho uživava v bližini, če si znava priznati, da je včasih težko, a znava tudi izpluti, če verjameva, da sva drug drugemu opora in se tako tudi obnašava, če se podpirava tudi kadar naju skepsa drži v precepu, če me še vedno pomiri njegov objem in če mi njegov daje poljub zagon zaradi katerega se mi zdi prav vse dosegljivo, potem je to še vedno ljubezen. Potem se še vedno ljubiva.
Predobro se spomnim, kako sem pred prvim zmenkom sošolko, ki je bila že tri leta v zvezi, spraševala ali se nikoli ne naveliča, ali je še vedno vse tako kot na začetku. Takrat si nisem znala predstavljati, kako je z nekom preživeti eno leto, kaj šele 10 ali 30 ali 50. Danes si ne znam predstavljati, da bi bilo drugače in mlajši verziji sebe bi na vprašanje, ki sem ga tedaj postavila, odgovorila:
Naveličaš se in velikokrat ti vse skupaj presede. Presedejo ti nasprotja in različni pogledi, presede ti selektivni sluh in smrčanje, presedejo ti muhe, za katere prej sploh nisi vedela, da jih ima. V bistvu presedeš sama sebi in potem se sprašuješ, kako ljudje zdržijo celo življenje, od kod črpajo energijo in kako je možno, da nekoga gledaš 50 let vsak dan. Včasih ti dan pokvari že zjutraj, pravzaprav ga drug drugemu, včasih šele zvečer, a ker se nenehno ozirata na malenkosti je kratek stik skoraj neizogiben. Pa vendar si življenja brez njega ne znaš predstavljati. Biti v zvezi, biti poročen pomeni sodelovati, se prilagajati, se poslušati in v razlikah iskati enakosti oziroma skupne točke. Če sta imela toliko skupnega na začetku, imata po vseh teh letih in skupnih poteh zagotovo še več, le da tega ne znata poiskati. Naveličaš se, seveda se. Naveličaš se tudi čevljev, torbice, šminke in avtomobila, naveličaš se marsičesa v življenju, a če bi vse, česar se naveličamo preprosto zavrgli, bi bili nenehno v iskanju novega, drugačnega, boljšega, kar pa ne bi imelo smisla. Smisel življenja ni nenehno iskanje novega, temveč iskanje nečesa novega v starem in kadar ljudje iščejo nove stvari v že (pre)dobro poznanih ljudeh, običajno odkrijejo lastnosti, na katere so že pozabili in zaradi katerih se znova zaljubijo.
Ljudje se spremenimo, a v svojem bistvu ostanemo enaki in če me je prepričal deset let nazaj, bi me tudi danes. In me, vsak dan znova.
