December gre proti polovici, mesta se bleščijo v soju lučk, pri nas doma pa ni še prav nič praznično. Razen advetnih koledarjev, ki so vsako jutro glavna atrakcija otroške sobe in zaradi katerih otroka raje, hitreje in lažje vstajata, hkrati pa so naša jutra bolj mirna, nasmejana in dobrovoljna ter adventnega venčka, prav nič ne kaže na to, da se približuje božič. Čeprav sem bila jaz, že pred pričetkom decembra, na prvem božičnem sejmu letos in čeprav smo enega izmed teh, skupaj obiskali prejšnji vikend, se pri nas doma še nič ne blešči, nič ne diši po piškotih in potici in tudi ustvarjati še nismo začeli.
Zadnje čase me čas ne dohiteva, temveč prehiteva in enostavno ne uspem dohajati lastnih želja, načrtov in ambicij. Včasih se vprašam, kako to, da smo tako zaposleni, tako zasedeni s številnimi obveznostmi in posledično tako utrujeni. V tem prihajajočem prazničnem času, še pogosteje razmišljam o času, ki ga preživimo z otroki in o tem, kaj v tem času dejansko počnemo. Zato komaj čakam, da spet pride popoldan, ko se bomo lahko v miru vsedli za mizo in izdelovali voščilnice, ko bomo lahko okraševali storžke in rezljali obeske za jelko. Komaj čakam večere, ko bo iz pečice dišalo po orehih in cimetu in bosta otroka pomakale piškote v čokolado.
Letos mi ni uspelo izdelati novega, drugačnega in svežega adventnega venčka. Slamnat obod s svečkami še vedno počiva na polici v kuhinji in čaka, da ga pospravim nazaj na podstrešje, za drugo leto. Enostavno nisem utegnila nabrati smrečja in izdelati venčka, zato sem uporabila adventni venček iz vej, ki ga imamo že tretje leto in ga dopolnila z novimi, bleščečimi svečkami. Konec koncev je adventni venček in služi svojemu namenu.
Letos mi ni uspelo izdelati novih adventnih smrečic, ker sem enostavno pozabila, da bi morala z zbiranjem rolic toaletnega papirja pričeti že v začetku novembra in ker sem kot ponavadi adventni koledar pripravljala tik pred zdajci, sicer ne 30. novembra zvečer, ker sem vedela, da me takrat ne bo doma, temveč zadnji popoldne pred odhodom na službeno pot. Tako sem namesto smrečic izdelala girlande s papirnatimi škrniclji, v katere sem skrila darilca. Pravzaprav je vse skupaj prav luštno izpadlo.
Letos mi ni uspelo, da bi darila za Miklavža prikupno zavila v lep ovijalni papir in jih opremila z napisi, zato sem jih preprosto spakirala v klasične celofanaste Miklavževe vrečke in opremila s papirnatimi lističi z imeni. Mogoče niso bila zavita tako kot sem si želela, a otroci vrečk sploh opazili niso, bistvo je bilo tisto, kar je v vrečki.
Letos mi ni uspelo speči testenih parkeljnov, čeprav sem jih pekla vsako leto doslej. V torek zvečer sem bila precej entuziastična, da mi bo uspelo, vse dokler nisem ob pol desetih utrujena prišla iz otroške sobe. In še včeraj sem bila povsem navdušena nad peko, dokler se ni večerna rutina spet zavlekla in sem šla po večerji samo še pod tuš in v posteljo. Tako sta danes parkeljne namesto doma, jedla v vrtcu.
Letos mi še ni uspelo pripraviti praznične dekoracije za otroško sobo. Ponavadi smo pripravli papirnate snežake, kakšnega škrata ali božička za na vrata, sobico smo dodatno osvetlili z zvezdicami in si pričarali zimsko praznično vzdušje. Ria je iz vrtca že prinesla nekaj papirnatih okraskov, doma pa se jih še nismo lotili.
Letos mi najbrž še marsikaj ne bo uspelo. In veliko bolje se mi zdi, da kaj izpustim ali si poenostavim, kot da brezglavo in živčno tekam naokrog in po nepotrebnem obremenjujem sebe in druge. Mogoče ne bo vse tako kot bi si želela, najbrž mi ne bo uspelo zašiti novih božičnih kompletov za otroka in tudi vse dekoracije, ki sem jo imela v planu, verjetno ne bomo utegnili izdelati. Letos verjetno ne bomo uspeli speči 10 vrst piškotov, treh vrst potice in poleg tega pripraviti še okusnih domačih jedi in prigrizkov, pa tudi domači liker, solne kopeli, kopalne kroglice in podobno, najbrž ne bodo prišli na vrsto. Odkar je postalo pomanjkanje časa moja kronična težava, sem se postopno sprijaznila, da včasih pač ne moremo imeti vsega in da se je bolje sprijazniti z manj, ki je v resnici več, še posebej, če je v igri čas z družino.
Letos bomo večino okraskov kupili in se pri tem neizmerno zabavali; vsak bo izbral nekaj svojega, nekaj drugačnega in tako doprinesel k prazničnemu vzdušju našega doma. Pri piškotih in pecivu ne bomo preveč komplicirali, bomo pa ob pečenju zelo uživali, saj vsi zelo radi izrezujemo piškote in jih nato pomakamo v čokolado, kokos, orehe in sladkor. Darila bodo zapakirana enostavno, tako da bodo lična in prikupna, četudi ne bodo popolna, a bodo vseeno narisala nasmeh na obraz. Okrasili bomo stanovanje; letos prej kot ponavadi, saj je to želja otrok in tako nekaj tednov dlje uživali v osvetljenem balkonu, romantično razsvetljeni dnevni sobi in čarobni otroški sobici. Okna bomo polepili z nalepkami in se niti slučajno ne bomo sekirali, kako bodo izgledala. Mogoče bodo videti malce norčava, a otroka obožujeta božičke in snežake, ki se sprehajajo čez njuna okna.
Letos bomo čas preživeli še bolj kvalitetno. Otroka rasteta in v običajih in praznikih vse bolj uživata in sodelujeta. Ne glede na to ali se bomo potepali po prazničnih sejmih, obiskali kakšno zimsko zanimivost, se greli v termah ali se stiskali v zavetju doma, kjer bomo izdelovali voščilnice, se sladkali s piškoti in igrali družabne igre, bomo uživali. Ker bomo drug z drugim. In ker se bomo zavedali, da je to edino kar potrebujemo. Mogoče res ne moremo imeti vsega, lahko pa smo drug drugemu vse.
