
Z otroki
Štiri dni po prihodu z dopusta se mi po glavi podijo različne misli. Večina mam bi rekla, da potrebuje dopust po dopustu, kar je nekako

Štiri dni po prihodu z dopusta se mi po glavi podijo različne misli. Večina mam bi rekla, da potrebuje dopust po dopustu, kar je nekako

Naš dopust je (na žalost) pri koncu in po dveh dneh doma se mi zdi, kot da sploh nikjer nismo bili, naše navdušenje pa vendarle

Ležim na plaži in premišljujem o stvareh, ki so se dogajale preden sem postala mama; kako sem razmišljala, kaj sem počela, kako sem se pripravljala

Vroče je, komaj hodiš, komaj dihaš, pred seboj pa nosiš ogromen okrogel trebuh, ki te v tej vročini še ovira pri hoji, pri sedenju, celo

Včerajšnji dan me je pustil brez besed. Bil je vse, česar nisem pričakovala in izognili smo se vsemu, česar sem se bala. Lahko bi rekla,

Zadnja leta se pakiranja vedno lotevam tam, kjer najbolj `boli` oziroma s stvarmi, ki mi vzamejo največ časa – za otroka. Včasih sem zelo vestno

Tole pakiranje mi že nekaj dni preganja misli in kvari dobro voljo. Včasih sem čas pakiranja oboževala; velik kovček, 23 kg samo zame, jagodni izbor

Sedim za računalnikom in razmišljam, zakaj so moje besede, čeprav so preglasne, v resnici neslišne. Zakaj moram vsako stvar desetkrat ponoviti, pa nič ne zaleže.

Včeraj je bil en tak slab dan, zelo slab dan in še pred poldnevom se mi je zdelo, da se je vsa lahkotnost preteklih treh