Nosečnost, študij in delo

Rio sem rodila pri starosti 23 let in pol; po mnenju nekaterih prezgodaj, ker še nisem opravila vseh obveznosti za faks, ker še nisem diplomirala in ker sem takrat opravljala študentsko delo, a zame, za naju je bila to najboljša odločitev v življenju in najbolj pravi čas za starševstvo; točno tako kot sva želela. Vedno sem govorila, da bom imela prvega otroka okrog 23. leta, da bom koristila podaljšan absolventski status in da bom svojo kariero gradila po tem. Nekatere so mame pri 18.ih, druge pri 25ih, tretje pri 35ih, jaz mislim, da mora biti mama vsaka takrat, ko je na to pripravljena, vede ali nevede, ko sprejme dejstvo, da bo pred sebe in svoje potrebe postavila nekoga drugega in je temu dorasla.

Moja nosečnost, pravzaprav obe, sta bili popolni. Nobenih slabosti, nobenega bruhanja, nobenih težav z zdravjem, povišanim sladkorjem v krvi, pritiskom, nobenega oviranega gibanja, okornosti ali nerodnosti, zatekanja nog, težav z zgago, s predčasnim iztekanjem mleka in podobnim. Zredila sem se prvič 8kg in drugič dobrih 10kg, v obeh nosečnostih sem bila ves čas aktivna in veliko delala, poleg tega sem še študirala in skrbela za vse zadeve doma. Tudi oba poroda sta bila sanjska. Prvi je potekal točno tako, kot sem si želela, kot sem rekla, da bo in rodila sem točno na dan in uro, za katera sem se sama odločila. Vem ja, čudno je, če sam poveš, kdaj boš rodil in se potem to tudi zgodi, povsem naravno, spontano in brez kakršnihkoli spodbud; moč misli, bi rekla. Obakrat sem rodila povsem naravno, brez epiduralne, brez protibolečinskih sredstev, smejalnega plina, ultive in podobnih zadev. Prvič sem rodila v štirih urah po prihodu v porodnišnico, drugič v uri in pol. Nobenih posebnosti in porodi so mi ostali v res lepem spominu.

Vsi so mi govorili, da je UKC Maribor napačna odločitev, da nimajo dovolj znanja, da so površni, da niso dovolj skrbni in empatični, da ti ne dajo možnosti izbire, da so ujeti v stare navade in postopke in da ne znajo poskrbeti za mati in otroka. Kljub temu sem se odločila, da rodim tukaj, doma; kjer sem bila rojena tudi jaz in kjer je bila rojena moja sestra. Prvič sem imela zelo prijazno babico in sem bila z osebjem zelo zadovoljna. Čeprav sem bila seznanjena, da lahko s seboj prinesem porodni načrt, izrazim svoje želje in podobno, tega nisem želela, ni se mi zdelo potrebno, odločila sem se, da jim bom zaupala. Lahko bi kaj spremenila, a še vedno mislim, da sem se odločila prav in tudi v drugo sem postopala enako. Brez porodnega načrta sem prišla v porodno sobo, kjer je zame skrbela babica, za katero sem slišala največ težkih besed in slabih izkušenj, v tistem me je spreletelo. Zakaj jaz? Vse so rekle, da je zelo arogantna, striktna, da na vsak način želi uveljaviti svojo voljo, da ne pristaja na želje porodnic. Poleg tega sem izvedela še, da ji je Matjaž, nekoč kot otrok, nagajal, da so s prijatelji metali žogo na njihov balkon in delali bedarije. Kaj se res mora to zgoditi prav meni? V porodni sobi? Nisem se dala, naredila sem po svoje in čeprav mi je rekla, da še nekaj ur ne bom rodila, je bil otrok dobre pol ure kasneje že z nami. In bila sem zadovoljna z delom, ki ga je opravila, predvsem pa sem bila ponosna nase, ker izkušnje in mnenje drugih niso vplivale name in na moj porod. Tudi po porodu, ko sva bili oziroma bila na oddelku, so bili vsi zelo prijazni, ustrežljivi in v pomoč, jaz imam zanje na celi črti same pohvale in dejstvo je, da so odločilno pripomogli k moji izkušnji lepega poroda. Izkušnje so različne, a jaz sem bila v mariborski porodnišnici zelo zadovoljna.

Velikokrat se vprašam, zakaj matere za svoje slabe porodne izkušnje vedno krivijo zdravstveno osebje. Jaz sem obakrat šla v porodno sobo brez porodnega načrta, brez posebnih želja in zahtev, prepustila sem se osebju, zaupala sem njim in sebi in verjela sem, da bo to enkratna izkušnja. Dejstvo je, da če bi šlo karkoli narobe, bi zagotovo zaorala, da bi se kadilo, ker takšna sem in ker vedno zahtevam kar je prav in najbolje. Vem in verjamem, da so velikokrat krive babice oziroma babičarji, porodničarji in ostalo osebje, a dejstvo je, da tudi oni ne morejo vedno natančno predviditi poteka poroda, da ne morejo vedeti ali se bo in kako se bo zakompliciralo, kje se bo ustavilo. Občutek imam, da nas je vsa ta tehnologija pošteno razvadila. Včasih so imele ultrazvok samo enkrat, niso poznale spola otroka in niso vedele ali je otrok v medenični ali glavični vstavi. Ni bilo protibolečinskih sredstev in celega kupa alternativ, ki bi naj olajšale porod; v katere sama, mimogrede, sploh ne verjamem. Še vedno sem prepričana, da porod v glavnem vodi mati in da je najbolj pomembno, da je nanj psihično pripravljena. Zdravstveno osebje zamoči, naredi napake in grozno je, ko se to zgodi ravno tebi, a bodimo realni, tudi oni so samo ljudje in vedno se je dobro vprašati, kaj če bi bila na njihovem mestu jaz.

Nihče drug ne more biti kriv, če si ti v krču, če te je zgrabila panika, če si dovolila, da te je bolečina ukleščila, če si pozabila vsa pravila pravilnega predihavanja in če razmišljaš samo o tem, kako zelo te boli. Vem, da smo različne, vem, da imamo različne prage bolečine, ampak dejstvo je, da je prav ženska tista, ki lahko zdravstvenemu osebju edina in najbolj pomaga pri vodenju poroda. Jaz sem svoja poroda praktično odvodila sama, brez posebnega znanja, brez kakršnihkoli izkušenj in brez posebnih zahtev. Vedela sem, kaj me čaka, zakaj sem prišla tja in odločila sem se, da bom zadevo speljala kar se da hitro in brez zapletov. Ne gre vedno tako; velikokrat se zalomi, brez krivde ženske ali zdravstvenega osebja, tako pač je. Človeško telo je kompliciran `stroj` in včasih pač nihče ne more predviditi, kaj se bo zgodilo.

Jaz vedno, odkar sem sama izkusila nosečnost in porod trdim, da je to čudež; novo življenje, ki se razvija in raste v tebi in prihod otroka na svet; tega nikoli ne bom v popolnosti razumela in najbrž je prav tako. Da se pustimo presenetiti, da se pustimo očarati in zaljubiti. 

Ne glede na to, kako lepo ali slabo oziroma težko izkušnjo poroda si imela, ko si dobila otroka v roke, je bilo vse pozabljeno, kot da se nikoli ni zgodilo. Vse bolečine in slabi spomini sčasoma zbledijo, vsi napori in odrekanja in ostane le tisto, za kar je resnično vredno živeti, spomini, ki imajo vrednost.

🙂

Gabrijela

Comments

comments