Porodnišnica Maribor – resnično stanje

Dopoldne sem objavila kratek spomin in moje videnje poroda, kot tiste `težke` izkušnje v življenju, ki jo vsi povezujejo z nenormalno bolečino in naporom, ki terja ogromno energije, a je hkrati tudi najlepši dogodek v življenju, nepozaben. Nočete poznati moje porodne zgodbe v podrobnosti, ker vas bo konec od smeha… A kmalu po objavi so začeli prihajati zs-ji z vprašanji, kako pa sploh je v mariborski porodnišnici, kakšno je stanje, kako je na oddelku, ali res vsega primanjkuje in komentarji mamic, ki so se strinjale z mano, ki so bile prav tako zadovoljne z oskrbo in odnosom.

Ne vem, kako je bilo pred petimi leti ali še dlje nazaj, zagotovo pa vem, kako je bilo leta 2013 (avgusta) in leta 2015 (julija) in glede na to, da sta vmes minili dve leti, razlik pa ni bilo, sem prepričana, da je tudi danes tako ali še bolje. Porodnišnica Maribor morda ni najlepša in ko si jo ogledaš v okviru materinske šole oziroma priprav na porod, niti približno ne dobiš tistega pravega vtisa. Porodne sobe izgledajo čisto normalne sobe, le tista velika kirurška luč je strašno moteča in, ko ponoči zasije v vsej svoji svetlobi, je moteča še veliko bolj. Sicer pa so sobe dovolj prijetne, urejene in minimalistične, da lahko v njih brez težav rodiš. Ena ima celo pripomočke za porod čepe, na pručki, a me takšne stvari nikoli niso mikale. Čakalnica je majhna, a ponoči še prevelika, na srečo pa itak ne rabiš prav dolgo sedeti v njej, vsaj jaz nisem.

Obakrat sem prišla v porodnišnico na isti dan, ob isti uri in sem rodila v isti porodni sobi, trojki. Sprejem, pregled, preoblačenje, torba s stvarmi, porodna soba, CTG in čakanje. Potem sledi kup vprašanj; prvič sem to reševala med popadki, drugič sem imela papirje izpolnjene že vnaprej. Moram povedati, da so ta vprašanja precej moteča, razumem, da jih je treba postaviti, ampak veliko teh podatkov je v materinski knjižici in res je marsikateri s popadki mučno razmišljati, kdaj je prvič dobila menstruacijo in podobne zadeve. Obakrat sem zavrnila prisotnost študentov in dijakov, brez slabe vesti in po pogovoru z nekaterimi drugimi porodnicami, je bila odločitev pravilna. Enostavno nisem želela, da se v tako delikatnem in pomembnem trenutku, kot je rojstvo otroka, okrog mene vrti nepotrebno število ljudi in da se na naju učijo. Že itak je to dovolj adrenalinski trenutek in ni potrebe po dodatnem vznemirjenju; čeprav vem, da se nekje pač morajo učiti; a saj veste, na meni pač ne, na katerikoli drugi. Babica je obakrat samo dva ali trikrat prišla pogledati napredovanje poroda, sicer pa sva uživala v tišini. Nisva govorila, drugič še telefona nisva uspela vzeti iz torbe, ker je vse tako hitro potekalo, jaz sem se osredotočala na predihavanje in Matjaž na moralno podporo, kaj drugega itak nisem potrebovala. Nisem kričala, nisem jokala, cvilila, grizla, stiskala, grabila ali karkoli podobnega. V tem preprosto ne vidim smisla, ker ti samo jemlje prepotrebno moč in energijo, ki sem ju raje usmerila v porod.

Kar mi je bilo zelo moteče, je bila prepoved obiska stranišča. Prvič sem ga kmalu po sprejemu še lahko obiskala, potem pa se je zgodba zaključila, čeprav me je grozno tiščalo na lulanje, a mi niso dovolili iti; ponujali so mi nočno posodo, me polivali s toplo vodo, nič ni pomagalo, a mi niso verjeli, ko sem jim rekla, da mi ne bo; čakala sem še tri ure po porodu, da sem lahko šla v sobi normalno na stranišče. Drugič pa je bil obisk stranišča, ki je bil bolj izsiljen kot ne, rešitev in neverjetna spodbuda za hiter porod. Motilo me je tudi predihavanje leže, ki je bilo prvič prav mučno in utrujajoče, še sreča da ni dolgo trajalo, drugič pa sem to opravila kar stoje in sem se ravno dovolj hitro vlegla, da sem rodila na postelji. Zmotilo me je tudi, da ti nihče ne pove, da ne pij, ker ne boš mogel na stranišče; prvič sem bila strašno žejna in sem sicer pila po požirkih, a vendarle preveč, drugič sploh nisem pila, itak ni bilo časa. Tudi za kakršnokoli fotografiranje, naprimer prereza popkovine, moraš poskrbeti sam oziroma spremljevalec torej partner, kar prav tako ni ravno najboljša rešitev; pri naju se m bila jaz obakrat toliko prisebna in razmišljujoča, da sem ga slikala kar jaz, in drugič je moral še telefon vzeti iz torbe.

Po prvem porodu nisem imela pojma o dojenju, no, v teoriji že, a v praksi sem bila v totalni temi. Seveda mi je pomagala babica in to se mi je zdelo res pomembno in zlata vredno. Drugič pa sem otročka pristavila kar sama, itak sem bila že `stara mačka` v tem. In hrana. Vzemite si nekaj s seboj, nesite si piškote, kakšno štručko, energijsko ploščico, karkoli, kar boste lahko pojedle po porodu in obevzno nogavice. Mene je obakrat nenormalno zeblo v noge, kljub nogavicam. Telo je izmučeno, polno adrenalina, odkrita si, izčrpana si in naenkrat začneš drgetati, zebe te. Meni bi takrat najbolj prav prišla koca. Zunaj je bilo 30 stopinj, mene pa je zeblo. In lačna sem bila. Zajtrki v porodnišnici so, vsaj zame, obupni. Ne pijem bele kave, ne jem sirovih namazov, skutnih namazov, marmelade, sadje mi ni pasalo, pojedla sem dve žlički navadnega jogurta, preostalo pa Matjaž. Tako sem zobala polnovredne piškote, ki so me dobesedno rešili. Nisem bila utrujena, bila sem polna energije in povsem budna. Sedela sem na postelji in čakala, da grem na oddelek. Prijazno so me sedeč na postelji prepeljali v sobo in jaz sem se počutila kot `vozek`, nisem vedela ali naj se smejim ali gledam v tla. Ne vem zakaj, ampak nič mi ni bilo in to mi je bilo res smešno; ampak niso imeli vozička in tako ni bilo druge, za mojo varnost.

Na oddelku so sestre super. Res ena a. Prijazne, ustrežljive, tople, srčne. Obakrat sem imela sestro Vesno, ki je za moje pojme najboljša na oddelku. In naj vam nekaj zaupam, ničesar ne primanjkuje. Dovolj je plenic, dovolj je vložkov, mrežastih hlačk, čistih brisač in halj. Vse vam prinesejo dodatno, vsega je na pretek. Dobite tudi lanolin, olje za mazanje otroka, čiste krpice, svojo posodico, čista oblačila za otročka in vsa potrebna zdravila, v kolikor jih potrebujete. Na voljo je tudi prsna črpalka, čeprav je še v življenju nisme uporabila, a vem, ker so jo koristile druge, pa stekleničke in vse ostale potrebne zadeve. Vse česar ne porabite, lahko odnesete domov. Dobite pa tudi paket ob rojstvu novorojenčka. In glede obiskov sploh ne komplicirajo; jaz mislim, da bi lahko veliko bolj oziroma bi bilo dobro, ko bi. V sosednji sobi je imela ženska partnerja na obisku še ob desetih zvečer in so se glasno pogovarjali in na obisk je prišlo po deset oseb k eni osebi. Obiski so sicer dvakrat dnevno, a glede tega nihče ne komplicira, le v času vizite ne sme biti nihče v sobi.

Pa epiduralna? Ne vem, ker je nisem imela, a vem, da je na voljo zgolj v dopoldanskem času, med 7. in 14. ali med 7. in 15. uro. Da zaključim; s seboj ne rabite nositi vložkov, hlačk, pleničk in mazil za bradavice, za vse bodo poskrbeli, vse boste dobile, nič vam ne bo manjkalo. Le hrana bi lahko bila boljša; bog, kako sem pogrešala domačo hrano in pravo kosilo – zeljne krpice, svinjski kotleti z mlinci, zeljnata solata in fižolova juha res niso moje najljubše jedi in konec koncev so to jedi, ki tudi najbolj napihujejo in so za doječe matere sploh neprimerne. Pa čokoladni puding, kupljen mlečni riž, bela kava. Nič od tega mi ne sede. Na tem bodo morali še delati. Sem pa zato imela vedno dovolj čaja in vode.

Pa vendarle sem bila najbolj srečna, ko sva šli oziroma šla domov. Odštevala sem ure, opazovala sončne vzhode in čakala na tisto zadnjo vizito ter blagoslov dr. Mujezinovića in pediatra. Odvzem krvi, pregled otroka, dokumenti in šibaj, domov. Drugič s emi je tako zelo mudilo, da sem tam pustila svoj nedrček za dojenje in Noetove nogavičke. Sreča ob odhodu je nepopisna – novo detece, novo življenje. `Hasta la pronto!`

Love,

Gabrijela

Comments

comments