Ko sem pred letom dni sedela za računalnikom in pošiljala emaile ter brskala za idejami na Pinterestu, sem imela o poroki popolnoma drugačno predstavo, kot jo imam sedaj. Prepričana sem bila, da je poroka zgolj tisti en dan, dan, ki pomeni za nekatere pravljico in druge polomijo, dan, ki ti spremeni priimek (ali ga pač doda), dan, ki ti nadene naziv žena in s tem novo vlogo v življenju, ki vaju poveže za vedno, tako da vaju prav nič ne bo več ločilo. Pa ni tako.
Poroka traja več mesecev, od trenutka, ko se zanjo odločita in jo začneta načrtovati, ne glede na to, če to počneta skupaj ali samo en, je proces naporen, dolgotrajen, stresen in v tem obdobju marsikdo pokaže svoj pravi obraz; če se prej nikoli nista skregala, se bosta v teh nekaj mesecih zagotovo, zaradi banalnosti. In traja veliko dlje, kot samo tisti en dan, kot prva poročna noč, ki dandanes, vsaj v naši družbi, po večini nima več pomena, saj se le redko kdo hrani za to noč, konec koncev je tudi ujemanje v postelji pomembno pri odločitvi ali se boš nekomu zavezal za celo življenje in redki si upajo kar tako `skočiti na glavo`. Vendarle je poroka celo življenje, uvod v zakon in nenehno delo; delo med zakoncema, delo za zvezo, delo v komunikaciji, zaupanju, pomoči, razumevanju.
Še vedno mislim, da bi morali vsak dan znova vzeti kot poročni dan, se vsak dan znova zaljubiti, si vzeti čas drug za drugega, se razvajati, poslušati in slišati, se spoštovati. Tako pa gre vse to mimo nas. Izgovarjamo se na otroke, službo, obveznosti, karierne podvige, na gospodinjska opravila in glavobole. Ne trudimo se. Če smo prej vsaj malo energije vložili v zvezo in organizacijo tega sanjskega dne, poroke, smo potem popolnoma prenehali. Ne bom govorila o vseh, saj izjeme potrjujejo pravilo, a pri naju se ni s poroko nič spremenilo. Vse je kot je bilo prej, le da sem prej vsaj dve uri dnevno namenila organizaciji poroke, zdaj pa ju porabim za neznano kaj, nekaj povsem drugega. Torej, če sem si prej vzela dve uri za to, bi si lahko zdaj vzela vsaj eno uro za moža, za naju. A je žal tako, d ako se ena prioriteta umakne, nastopi druga in zmenki niso na tem seznamu, najbrž, odkrito, še leta ne bodo.
Vem, napaka. Napaka, ki jo delamo mnogi, če ne skoraj vsi. Vsaj enkrat tedensko bi si morali vzeti čas zase, za zvezo, za zakon. Se pogovarjati, kaj dobrega pojesti, se poslušati in slišati, povedati svoje želje in cilje prihodnjega tedna ali meseca, povedati, kaj koga teži in se razumeti. Brez televizije, brez knjige pred obrazom, brez računalnika in brez telefona. Samo jaz in ti, midva, iz oči v oči. Iskreno, razumevajoče, ljubeče. Kdaj sta se nazadnje tako vsedla, brez da bi vsaj en pogledal na telefon, brez da bi v ozadju tekel film in brez da bi vmes listala revijo ali knjigo. midva se nisva že mesece. In tega sem se zavedla danes zjutraj, ko sem strmela v svoj lonček vroče čokolade in cimetovo rolico, ki je bila moj nadomestek zajtrka.
Ne vzameva si časa zase. Beg od doma, beg med ljudi, druženje, kino in vikend oddih, ni čas za naju. Za to ne rabiva nikamor iti, za to ne rabiva nič početi, samo drug drugemu morava biti na voljo. Vsaj enkrat na teden. Morda naju bo to sčasoma začaralo in si bova želela takšnih večerov več. Le partnerja, ki veliko govorita, ki si vse zaupata in ki vse povesta, lahko gradita svojo zvezo trdno in iskreno. Breme morata nositi oba in prav je, da se težave rešujejo skupaj, tako kot je prav, da se veselita in slavita skupaj.
Po poroki se življenje ne spremeni. Nič bolj se ne ljubiš, nič bolj si ne zaupaš, nič bolj nisi ti njegova in on tvoj; vse je enako. Nova je le zaveza; obljuba, da is bosta stala ob strani, da bosta drug za drugega vedno na voljo, da bosta skrbela za otroke in bosta delovala kot eno. Če vaju ne prepriča nič drugega, naj vaju ta obljuba; obljuba, ki bo vajini življenji povezala v eno. Ljudje jemljemo poroko in zakon prmelao resno, premalo se trudimo in vedno za neuspeh in razpad krivimo druge. Zakaj bi se za poroko sploh odločil, če pa prinese samo stroške in skrbi in en kup težav s papirologijo, če se hočeš kasneje ločiti.
Jaz nisem šla v zakon z mislijo na ločitev, temveč z mislijo, da bom s to osebo preživela preostanek svojega življenja. Želela sem obljubo, zavezo, njegovo besedo, ki jo bodo slišali vsi, želela sem potrditev, da bom odslej zgolj in samo ena in edina, da se bova z mislijo na ta dan in besede, ki sva jih izrekla, trudila biti drug drugemu opora in pomoč, da bova otrokom pokazala vrednote zakona. Zame je zakon svet in je obljuba za vse življenje. Srečna sem, ko gledam svojo družino in, ko pomislim, kakšno pot sva prehodila. Srečna, ker nama je tolikokrat, kljub spodrsljajem uspelo in vem, da nama bo znova, s trudom in vztrajnostjo, z razumevanjem in ljubeznijo. Predobro me pozna in sam dobro ve, da se ločitev ne bi dobro končala. Ne glede na vse, sem človek, ki vztraja, ki se trudi in, ki vlaga, a ne prenesem ponižanja in še manj izdaje. In prepričana sem, da v zakonu ni večje težave in bolečine, kot je izdaja. Vse težave lahko rešiš – nesporazume, nestirnjanja, vzgojo in odraščanje otrok, neskladje v postelji, bolezen, izgubo bližnjih, finančne težave; čez vse bi lahko šla, a nikoli čez izdajo. Za to zame ni opravičila.
Če pričakujeta, da se bo življenje po poroki vrtelo drugače, se motita. A potrudita se, da bosta vidva drugačna. Da bosta dala od sebe več, kot sta dala do sedaj in se iz dneva v dan trudila ohranjati poslanstvo zakona in vrednote, ki jih prinaša.
Srečno!
