Midva se nikoli ne skregava, niti slučajno, to je največje zlo za zakon in najino zvezo, zaradi nesoglasij se bosta razšla. Aja? Prvič slišim. Če mi lahko pokažete dva človeka, ki se v desetih letih nista nikoli skregala, si zaslužita medaljo, ne vem točno zakaj, ker me to, da se nikoli ne skregaš resnično čudi, pa vendarle si jo. Mogoče za najbolj ljubeč in razumevajoč zakon ali za par, ki si je najbolj podoben in složen ali pa za najbolj tihega in molčečega moža in najbolj potrpežljivo ženo. Res ne bi vedela, ker jaz ne poznam prav nobenega takšnega. Poznam pare, ki so skupaj tri leta, sedem let, 15 let in 30 let, tudi skoraj 50 let, ki so mladi in stari, ki živijo po zdajšnjih standardih in vrednotah in po prejšnjih, kjer je glavni moški ali pa sta oba enakovredna oziroma ima dominanco glede odločitev ženska, pare, ki imajo in nimajo otrok, ki imajo enega, dva ali celo štiri otroke, ki si vzamejo čas drug za drugega vsak teden ali pa samo enkrat na pol leta, ki živijo skupaj ali pa so živeli skupaj, živeli ločeno in spet skupaj, v zveze katerih se vmešavajo starši ali pa jih starši podpirajo. Takšne in drugačne, kot vsak. In prav vsak se je že skregal. Vsaj enkrat, a po večini je to skoraj dnevno, nesporazum zaradi narobe pospravljenih nogavic ali izbire filma, zaradi pojedene čokolade ali pokakane plenice, ki je namesto v košu ostala na previjalni mizi. Tiste, ki se kregajo, ker so preutrujeni in preveč izčrpani, ker imajo cilje, ki jih razdvajajo, ker se ne morejo uskladiti glede vzgoje otroka ali ker se zelo razlikujejo v vzgoji in preteklosti, ker so različne njihove družine in njihove vrednote.
Še vedno verjamem, da človeka najbolje spoznaš, ko začneš z njim živeti. Nikoli ne moreš vedeti, kako boš reagirala na njegovo smrčanje ali nepospravljanje, na umazano perilo, ki bo ležalo povsod drugod kot bi moralo, na njegovo jutranje razpoloženje in nakupovalne navade terskrbnost glede plačevanja položnic in pranja avtomobila. Kot on ne more vedeti, kako moteče bo zanj tvoje dolgo jutranje urejanje, tvoje slabe kuharske sposobnosti, tvoja intoleranca za umazanijo ali želja po preležanih vikendih, medtem ko se bodo stojala za perilo šibila pod goro suhega perila. Na začetku je vse sladko, zabavno in prijetno, z leti pa se zadeve spremenijo. Ker se spremenimo mi, ker nas spremenijo izkušnje, služba in otroci, ker se nam spremenijo prioritete in navade in ker svojo energijo preusmerimo drugam. In takrat se začenjo trenja. Pod stresom, pod napotestjo, pod vplivom utrujenosti in nesigurnosti, zaradi razhajanj in nearzumevanja, zaradi pomanjkanja komunikacije in poslušanja, zaradi neracionalne potrate časa in napačno usmerjene energije. Ker enostavno nismo več enaki in ker nas z vseh strani bombardirajo z obveznostmi, zahtevami, omejitvami in potem popustimo. Popustimo in vso svojo slabo voljo, negativno energijo, strah in dvome stresemo tam, kjer se počutimo najbolj varne in sigurne, na ljudi, za katere vemo, da jih bomo sicer prizadeli, a nam ne bodo zamerili, ne bodo odkorakali in nas bodo razumeli.
Poznam nekaj parov, za katere smo vedno mislili, da so popolni. Vedno so se odlično razumeli, nobenih nesoglasij, nobenih prepirov, vedno mirni pogovori, složne odločitve in srečni otroci. Navzven je bilo vse super in fino in fajn, v resnici pa se je leta kuhala eksplozija, ki je odjeknila čez noč, ki je nihče ni opazil, a je pustila večje posledice kot marsikateri prepir. Nenadne ločitve, razhodi in zlomljeni otroci. Ne vem, kaj je potem bolje. Da otroci nikoli ne poznajo prepira, da je vedno vse njihovim očem prikrito in zastrto ali da se soočijo z realnostjo, z nesoglasji, s prepiri. Nakjbrž ne eno, ne drugo. Najbolj idealna bi bila družina, kjer se nikoli ne prepirajo, temveč se lepo umirjeno pogovarjajo, kjer nesoglasja rešujejo mirno in sofisticirano, namesto burno in glasno. Mi zagotovo ne sodimo v prvo, temveč v drugo skupino. Jaz sem burne narave in če mi nekaj ne ustreza, če se počutim prizadeto, nesigurno in nesamozavestno, to povem. Vedno. Najprej lepo, mirno in tiho. Upam, da bo oseba na drugi strani razumela, se pogovorila. Kadar je po sredi sleektivni sluh, kadar z druge strani ni odgovora, ali pa mi le-ta ne da željene potrditve, umiritve, utehe ali tolažbe, povem ponovno; razložim glasneje, podrobneje. Če moram zadevo ponoviti večkrat, če moram opozorilo povedati desetkrat ali prosit, da nekdo nekaj naredi petkrat, pa me potrpljenje mine. Mine me dobra volja in razumevanje, mine me samokontrola. Takrat se začne vihar, ki lahko preraste tudi v orkan.
Vem, da ni prav, vem, da ni primerno in še manj prijetno, a včasih enostavno ne gre drugače, ne znam drugače. Pa vendar sva še vedno tu. Ne glede na vse prepire in izrečene besede, sva še vedno skupaj, močnejša in pogumnejša kot kadarkoli prej. Ne znam molčati in ne želim molčati in če je kaj za povedati, bom to povedala. Jasno in glasno. Vedno. Prepričana sem, da molk ničesar ne reši. Ni prav, da tlačimo svoje občutke in strahove, ni prav da molčimo, da bi drugim rizanesli, ni prav, da izgubljamo sebe, da bi lahko drugi rastli. Zveza je vzajemna in v njej sta oba enakovredna, enako pomembna in enako ljubljena. Temelj zveze je spoštovanje, ki ga izkažemo tudi s tem, da povemo, kar si mislimo, ne glede na to, če je to pohvala, graja, prošnja, ukaz ali samo sproščen pogovor. Spoštovati drugega pomeni sprejeti ga takšnega, kot je. Brez popravkov, brez želja, d abi bil drugačen in brez zahtev. Brezpogojno. Vsi pravimo, da svoje partnerje spoštujemo, brezpogojno ljubimo, pa vendar si vsi želimo kaj spremeniti; njegove spalne navade, njegovo obsedenost z igricami, njegov odnos do staršev, njegovo obsedenost z mesom, njegove navade oblačenja in še in še. Tako smo naravnani. Predvsem ženske, ki nenehno težimo k več in boljšemu, ki si želimo, da bi zveza z leti rasla in ne stala ali celo nazadovala. In vsakemu prepiru sledi sprava. Sprava je tista, ki poskrbi, da se imamo po tem še raje, da si povemo vse kar mislimo, po tem ko smo desetkrat vdihnili ali naredili nekaj krogov po stanovanju, da si znova pogledamo v oči in priznamo napake, se opravičimo za izrečene besede in si obljubimo, da bo drugič bolje. Da se bomo potrudili, drug za drugega. Da bomo kljub težavam vedno našli pot drug k drugemu. Sprava nas dela močnejše in odgovornejše in ns uči, da nas vsak prepir samo še okrepi, dela oklep okrog zakona trši.
V nesoglasjih ne vidim nič slabega, čisto nič. Slab je le način, na katerega jih rešujemo. Namesto, da bi bili odrasli in odločni, se spremenimo v razvajene otroke, ki ne znajo ubesediti in predstaviti svojih občutenj. Pa vendar je bolje, da povemo stvar nepravilno, kot da je sploh ne. Če molčimo, nihče ne bo vedel, kaj mislimo in čutimo in nam ne bo mogel pomagati in bo taval v temi, počel napačne stvari in govoril napačne besede. Nihče ne bo slutil, da se kuha vulkan, ki je tik pred eksplozijo, po kateri bodo vse besede zgolj obvisele v zraku. Brez razlage, brez odpuščanja. Zato si je dobro povedati. In ostati. Počakati, kaj s ebo zgodilo, kako bo druga oseba reagirala. Odhod je strahopeten, odhod je umik od resnice, od težav, od rešitve.
Prepiri torej niso slabi, ker v njih povemo, kaj mislimo in čutimo, so sredstvo usklajevanja, reševanja nesoglasij, iskanja rešitev. Le poskrbeti moramo, da jih bomo pravilno vodili, da bodo nesoglasja rešena in prepadi premosteni.
Srečno!
