Kot bi bilo danes, se spomnim dne, ko sem prvič izvedela, da bom postala mamica, da bova postala starša. Bila sva presrečna. Morda malce prestrašena, ker nisva vedela, kaj točno naj pričakujeva, a predvsem zelo in iskreno srečna. Komaj sva čakala, da vsem poveva in potem, da prvič vidiva najin mali zakladek. Ves čas sva razmišljala samo o tem, kako komaj čakava, da se rodi, da ga oziroma jo bova lahko crkljala, da se bomo lahko stiskali, da bova božale te male prstke in lička, da naši sreči ne bo konca. Kakšne pokakane plenice in neprespane noči, kakšno bljuvanje in bruhanje, kakšni krči in vreščeči jok, kakšne težave s spanjem in nezadovoljstvo z vozičkom. To takrat preprosto ni obstajalo.
Ves čas sva se samo veselila. Odštevala sva do vsakega naslednjega pregleda, jaz sem nenehno nekaj kupovala, brskala sva po spletu, slikala na steno, izbirala voziček, dete v trebuhu je bilo središče dogajanja – počutje, rast, brcanje, podobnost, izvidi. Kot da se ves svet vrti samo okrog tega. Koliko je zrasla, koliko s eje zredila, kako dolgo stegnenico ima, komu je podobna. Veliko jih je imelo veliko povedati o morebitnih težavah s spanjem, o nočnem zbujanju, a nihče ni pomislil na vse ostalo, kar prinese življenje z dojenčkom. Imeti dojenčka, imeti otroka, je vse prej kot zgolj crkljanje in stiskanje, pa čeprav se še danes živo spomnim dopoldnevov, ko je zaspala na moževem trebuhu in sta spala tudi po tri ure skupaj in večerov, ko je šel mož v nočno in je po dve uri spala na mojem trebuhu, preden sem jo prestavila v posteljo. To je bilo kot tako pomirjujoče, tako nežno in čustveno. Seveda se spomnim tudi dni, ko sva jo izmenjaje nosila na trebuščku, jo masirala s sivkino kremo in brez uspeha tolažila z dudo. Kakec je včasih s takšno silo priletel iz male rite, da sva bila pokakana midva, cel radiator in tla.
Kolikokrat se spomnim dne, ko sem jo držala na rokah, da bi podrla kupček in je tako bruhnila, da je za sekundo prenehala dihati. Oba sva bila trda od strahu, groze in panike, še uro po tem sem se tresla kot šiba na vodi. In dni, ko je že imela nekaj zob in se je navajala na samostojno grizenje koščkov hrane, ki so se ji večkrat zataknili in smo jo hitro potrepljali po hrbtu, jo dvigovali iz stolčka ali ji dajali za pit. Nešteto krat sem imela srce v hlačah. Tako kot vse prve noči, najbrž kar cel prvi mesec, ko sva kot nora skočila iz postelje vsakič, ko je zakašljala, ko se ji je zataknila slina ali pa je spustila predirljiv jok. Še danes se smejiva tem prigodam. Kako neumen, naiven in neizkušen si kot mlad starš, kako prestrašen, `presran` in zaletav. To je seveda dobro, ker preveč previdnosti nikoli ne škodi, a se s časom naučiš, da ni potrebna vedno nenadna reakcija, takojšen odziv ali skok v temo. Nikoli je nisva nikjer pustila same, nikoli je nisva pustila jokati, vedno sva ji bila na dosegu roke in jo imela s seboj, vedno sva ji bila na voljo, v nič in z ničimer je nisva silila, na poti smo se včasih ustavili tudi po tri ali petkrat, dojila sem jo vedno, kadar je hotela, namesto igrač sva ji posvečala svoj čas, uspavala sva jo tako, kot je ustrezalo njej, pustila sva ji čas in se ji 120% posvečala. Nisva upoštevala navodil o navajanju otroka na samozadostnost, nisva poslušala napotkov o odvajanju od dojenja in tem, kako otrok zaspi sam ali kako ga ponoči ne uspavamo, ne dojimo itd., nisva ji silila dude, čeprav so rekli, da je priročno in nisva ji tempirala hranjenja na ure, nisva je puščala pri starih starših ali jo silila v ločenost od naju in nisva je pustila jokati, nikoli, tudi nekaj minut ne. Sva se pa točno naučila, kdaj naju zares potrebuje in kdaj lahko počaka, kdaj jok pomeni potrebo in kdaj izsiljevanje, kdaj obrat v postelji in stokanje pomeni, da se bo zdramila in postala lačna in kdaj samo sanja, kdaj je lačna in kdaj se bi samo igrala s hrano, kdaj na poti izsiljuje in kdaj ji res kaj manjka. Naštudirala sva jo. V nulo.
Enako je bilo pri mlajšem. S prihodom drugega otroka sva se naučila sklepati kompromise med zahtevami in potrebami enega in drugega ter njiju navajati drug na drugega. Bila sva bolj tolerantna, nisva skočila na prvo žogo in nisva bila več tako prestrašena. Ni naju dvignil vsak obrat ali stok, vedela sva, kdaj ga lahko pustiva počakati in kdaj naju rabi takoj. Postala sva bolj umirjena, bolj premišljena, seveda, saj sva bila bolj izkušena.
Nekoč je nekdo rekel, nekje sem slišala, zagotovo, da si pri prvem otroku zelo `picajzlast`, pri drugem si že bolj sproščen, pri tretjem pa ti je že vseeno. Vsak otrok nam da nove lekcije, nove izkušnje in s časom se naučimo, da ne rabimo biti vedno tukaj, da kdaj zmorejo tudi brez nas, da nas, ko so starejši, samo še izkoriščajo. Kljub temu, da sva nekoliko popustila vajeti in da so naju izkušnje opogumile, napolnile s samozavestjo in odločnostjo, pa še vedno ne tolerirava joka, nikoli ju ne pustiva jokati in ju vedno skušava potolažiti, četudi gre za jezo ali izsiljevanje se potrudiva, šele ko res vidiva, da ni učinka, ju pustiva, da se umirita sama. In še vedno ju ne dajeva v varstvo, ker ne čutiva potrebe. Kakšno urco kdaj, ampak od zadnjega je minilo že precej časa. Verjamem, da bodo še priložnosti za to in se mi res ne mudi nikamor. Zaenkrat smo čisto srečni skupaj.
Verjamem, da ne počenav vsega prav, a vsak starš ima svoja merila in vsak otrok potrebuje drugačen prijem in še vedno verjamem, da vsaka mama najbolje ve, kaj je najbolje za njenega otroka. In vsaka da vse od sebe, da bi mu bilo najbolje in najlepše. Ne bo enostavno in tista kepica, ki bi jo naj samo crkljala, bo počela še vse kaj druga, a bo vredno in bo nepozabno. Uživajta v teh trenutkih, ker prehitro minejo. 🙂
