Naslov se sliši, kot da me je pravkar povozil avtobus, kot da sem sodelovala pri gradnji hiše ali kot da bi prenavljala stanovanje. Nič od tega nisem počela, niti približno, pa tudi če bi, mi ne bi pustilo takšnih posledic. Zadnja dva tedna se povsem posvečam šivanju pustnih kostumov za katere sem porabila že približno 35 ur. Če bi tole strnila v delovne dni, bi bili kakšni štirje dnevi, ampak jaz se z njimi ukvarjam ob večerih in se vleče že dva tedna. Zadnje dva dni šivam, na roke in to več plasti filca. Od tod popikani prsti, odrgnine od žice, podplute blazinice na prstih in dlaneh in boleč hrbet v predelu lopatic. Večje kose kostumov prenašam po stanovanju, umikam pred otrokoma in sploh ne vem kam naj z njimi. Še manj jasno mi je, kam jih bomo pospravili jutri zvečer, saj sta najina prav ogromna. Poleg tega pa me je začelo skrbeti, če bo mali sploh hotel obleči kostum; vztrajno si daje kapuco z glave in tudi `nahrbtnik` mu je šel blazno na živce, ko sem mu ga pomerila. Toliko truda, potem pa bo njega nekaj pičilo in niti slučajno ne bo želel biti namaskiran; držim pesti, da ne bo tako.
Mož mi je rekel, da si vsako leto zadam večji projekt. Obljubim, sama sebi, da drugo leto ne bo večji, zagotovo ne, ker hiše pa zagotovo ne bomo. Te maske so vzele metre in metre blaga, filca in žice, ure in ure rezanja, zvijanja in šivanja in zdaj sem res pred koncem. Na začetku je vse skupaj izgledalo tako preprosto, zdaj pa mi gre že malo na živce, še sreča da sem pri koncu. Kaj sem sčarala, od kod mi zamisel in koliko dela sem vložila, pa jutri zvečer, v pustni objavi. 🙂
Danes je še en ponedeljek, četrti odkar sva na lchf/keto prehrani. Tretji teden – tretji kilogram in stopava v četrtega. Počasi gre, bi rekel marsikdo, tudi meni se zdi, a je vsekakor veliko bolj zdravo tako, kot 5 kg v 10 dneh kot obljublja GI dieta in podobne pogruntavščine. Odkrito moram povedati, da mi je počasi začelo zmanjkovati idej oziroma se mi več ne da razmišljati, kaj bi jedli, poleg tega imava oba z možem drastičen upad apetita, ki pri meni sicer ni tako velik kot pri njem in sploh ne pojeva dosti, pa tudi lačna nisva. Jaz še vedno jem zajtrk, kosilo in večerjo, medtem, ko on poje samo dva obroka dnevno. Sem se pa povsem navadila na odsotnost kruha, testenin, krompirja, žit in podobnih živil in mi tudi ne dišijo več ter mi ne delajo skomin. Glavna živila so še vedno jajca, zelenjava in meso od maščob pa uporabljam kokosovo mast, olivno olje ter svinjsko mast za enolončnice in mesne jedi, kot prilogo pa surovo maslo. Živil, za katera sem bila včasih prepričana, da brez njih ne morem živeti, sedaj sploh ne pogrešam, sladko pa mi itak ne diši, kar je samo dokaz, da je raven sladkorja v krvi stabilna in normalna ter ne niha izven meja normale (kot pri uživanju ogljikovih hidratov, ki drastično dvignejo sladkor v krvi). Mož mi že nekaj dni pravi, da se mi že pozna, a se meni niti slučajno ne zdi tako, kako pa bi se naj trije kilogrami kje poznali? No, na tehtnici se, moje počutje je super in to je važno. Me pa trenutno skrbi nekaj drugega, kar bi prav tako znalo biti povezano s tem načinom prehranjevanja, a o tem morda kdaj drugič, ko se prepričam, če drži ali ne.
Čaka me še pol ure dela na družinskem kostumu ter rutka, ki jo moram zašiti za improviziranega Ribiča Pepeta, potem pa likanje. Zadnjič sem si kupila obleko, ki sem jo že tretjič oprala in jo bom že tretjič likala, pa še niti pet minut ni visela v omari in je še niti enkrat nisem oblekla. Prvič, ko sem jo oprala, je bil na njej droben madež praška, preden sem to opazila, sem jo skoraj do polovice zlikala (obleka ima spodaj ogromen gosto nabran naborek in jo likam vsaj 10-15 minut) – pranje drugič, ko sem jo oprala drugič je izgledala vredu, ko sem jo skoraj v celoti zlikala pa sem na hrbtu opazila temen madež od mehčalca – pranje tretjič. No, zdaj izgleda ok in upam, da bo tokrat končno pristala v omari. Ja, pri oblačilih sem res `picajzlasta` in tudi če ima samo majhen madež ne more v omaro, no, pa tudi nezlikano ne. 🙂
