S primerjavami se pri otrocih začne že zelo hitro, v bistvu ko so še dojenčki in začnejo obiskovati posvetovalnice in ni je stvari, v kateri se ne bi mogli `pomeriti`. Dojenček mora prvič obiskati posvetovalnico pri svojem osebnem pediatru pri enem mesecu, kar je tudi razlog, da veliko mamic pediatra izbere ali se vpiše na čakalno listo željenega pediatra že v času nosečnosti. Nekateri pediatri so prezasedeni, drugi imajo še veliko prostih mest, a dejstvo je, da je postala izbira pediatra prava študija in primerjave se začnejo že tukaj. Nekateri starši svoje otroke vozijo k pol ure ali več oddaljenim pediatrom, samo zato, ker bi naj bili boljši, spet drugi so občutljivi na prav vsako malenkost in zganjajo paniko, če njihov pediater ne naredi vsega, kar naredi drugi. Dokler pediatrinja mojih otrok naredi vse, kar je v njeni moči za zdravje mojih otrok in svoje delo opravlja strokovno in korektno, ne vidim razloga za paniko, pa čeprav je veliko staršev, ki z njo oziroma osebjem pri njej niso zadovoljni. Vsi smo samo ljudje in glede na to, kakšne muhe vse morajo včasih tam poslušati in prenašati, jih občudujem, da niso še bolj zadirčni, arogantni in nejevoljni, nekateri starši namreč res ne poznajo pravil in olike. Pa pustim raje to, preden povem preveč…
Posvetovalnica je bila meni vedno prijeten opravek. Malo slačenja, malo joka, tehtanje, kakšen pikec, previjanje dvakrat v desetih minutah in opazovanje svojega otroka, kako raste. Posvetovalnica je namenjena predvsem spremljanju in preverjanju razvoja in rasti otroka ter njegovega zdravstvenega stanja; v otrokovi katoteki se vodi evidenca o porodu, dojenju, prehrani, velikosti in teži, obsegu glavice in prsnega koša, izraščenih zobkih, otrokovih motoričnih, senzoričnih in gibalnih sposobnostih ter morebitnih bolezenskih in drugih stanjih. V okviru posvetovalnice se opravljajo tudi redna in dodatna cepljenja, ki so spet vzrok primerjav in polemik, poleg tega pa pediater v posvetovalnici predvsem spoznava otroka in njegov razvoj s pomočjo različnih vaj, testov in iger. Starejši kot je otrok bolj poredke so posvetovalnice in ena izmed prvih prelomnih je sistematski pregled pri treh letih, kjer otroka temeljito pregleda pediater, temu sledi pregled pri zobozdravniku in nato še pri psihiatru; kaj vse otrok zna in zmore, kaj počne sam, kako napreduje, kako razmišlja, kako dojema stvari, kako razvit ima govor, kaj zna narisati, kaj prepozna in kaj poimenuje so kriteriji, po katerih se ocenjujejo otrokov mentalni razvoj, njegova socialna inteligenca ter psihosocialno stanje. Pediater opravi pregled krvne slike, otrokovega telesnega in gibalnega razvoja, zobozdravnik pa pregleda stanje zob – število, ustna higiena, postavitev zob in morebitne nepravilnosti ter preveri tudi prehrano otroka in druge navade, ki lahko vplivajo na nego in stanje zob.
In prav to so merila, po katerih otroke tako radi primerjamo. Koliko tehta in kako je velik, koliko zob ima, kdaj je prvič rekel mama, kaj najraje je in koliko poje, kolikokrat se obrne s hrbta na trebuh ali kako visoko skoči, kako obvlada poganjalec, ali že vozi kolo, ali zna splezati na tobogan, se boji teme, kako dobro in razločno govori, katere črke izgovarja, ali zna narisati glavonožca, uporabljati škarje in samostojno izdelati kolaž, kako dobro pleza in kdaj se je začel postavljati na noge, ali že hodi in pokaže, kaj želi imeti… No, to se z odraščanjem otroka samo stopnjuje in postaja z leti vse bolj nevzdržno. Kateri šport trenira, koliko knjig prebere, kako dobro zna računati, kdaj je začel šteti do 100, kdaj je začel brati male tiskane črke, kako hitro preteče 100m, kakšne ocene ima v šoli, kakšno je njegovo učno povprečje, ali bo izpolnil pogoje za Zoisovo štipendijo in še cel kup drugih nepomembnosti. To so kriteriji, ki jih lahko še tako zavračamo, se jim izogibamo ali jih zanemarjamo, pa nas vsakodnevno bombardirajo z njimi – mamice, ki na družbenih omrežjih sprašujejo kakšna je normalna teža in višina za otroka pri enem letu in kdaj bi naj imel 10 zob, ki objavljajo šolske naloge in sprašujejo ali se nam to zdi določeni starosti primerno, ki se na sestankih v šolah zgražajo nad zahtevnostjo sistema ali hvalijo svoje otroke, ki ti v dveh minutah v trgovini na blagajni izblebetajo vse dosežke svojega otroka za preteklih 5 let, čeprav si jo vprašala samo `Kako si?`.
Družba je polna predsodkov, lestvic, meril, zahtev in pričakovanj, polna je nenehnega primerjanja in tekmovanja, ki se začne s porodom (katera je hitreje in lažje rodila, koliko je otrok tehtal in kako velik je bil, kakšno oceno je dobil po Apgarju) in se nikoli ne konča – kdaj je otrok diplomiral, kakšno službo je dobil, kakšno plačo prejema, koliko otrok ima in kdaj se je poročil in potem se celotna zgodba nadaljuje z vnuki. Tudi jaz rada primerjam svojega otroka s kakšnim starejšim ali mlajšim in vidim, kaj vse že zna in kaj še ne zna ali z vrstnikom in vidim, kje lahko potegnem vzporednice, še posebej kadar iščem razlago za vedenje in potrditev, da je to pač posledica obdobja, določene starosti in stopnje razvoja, a tega ne počnem, da bi s ejaz počutila kaj boljša ali slabša ali da bi se tako počutila katera druga mama. Kaj za vraga je pomembno koliko kateri otrok tehta (razen za doziranje antibiotikov) in koliko je velik (razen za nakup oblačil) ali kaj vse zna ali ne zna (razen za lastno zadovoljstvo in spremljanje statistične krivulje razvoja otroka v njegovi kartoteki). S tem se nekatere mamice počutijo presneto zapostavljene, druge pa hranijo svoj ego in si pripisujejo življenjske dosežke na področju vzgoje otrok. Vsak otrok se razvija v skladu z lastnimi sposobnostmi, interesi in spodbudami, ki jih prejme iz okolja. Nekateri so bolj telesno aktivni in spretni, drugi so bolj umsko usmerjeni, nekateri začnejo govoriti zelo hitro, drugi pa potrebujejo mesece in mesece, da lepo povedo `mama`.
Imam dva otroka, ki sta povsem različna, te razlike pa vidim šele sedaj, ko imam dva in ju lahko primerjam, pa vendar je vse kar naredita, osvojita, dosežeta ali kakorkoli drugače napredujeta dosežek, njun in najin, ne glede na to, kako dobro, povprečno ali zgolj slučajno se jima to posreči. Ria je bolj za knjige, govor in umske dejavnosti, torej po meni, mlajši je bolj za šport, tehnične zadeve in telesne aktivnosti, torej po atiju. Njuni interesi in sposobnosti se seveda zrcalijo tudi v njunih dosežkih in razvoju in čeprav sta si tako zelo različna in ju velikokrat primerjamo v smislu `Ria pa ni bila taka, ona je to že znala, ona tega ni marala, mali jo v tem že zdaj prekaša` primerjava ni mišljena slabšalno, pa tudi nobene slabe vesti ne želiva nikomur zbujati ali ju zapostavljati, samo spremljava, kako različna sta si, kljub temu, da imata iste starše, živita v istem okolju in sta deležna iste vzgoje (z izjemo majhnih razlik zaradi razlike v starosti in spolu). Razlike izhajajo iz njiju samih in ne glede na to, kako zelo se boš kot mami trudila, da bi se tvoj otrok sam posedel, da bi kobacal ali znal brati, ti to kljub prizadevanjem in vloženemu trudu ne bo uspelo, dokler otrok ne bo pripravljen na to. Zato opustite vsa tista primerjanja, ki vam zbujajo slabo vest, ki pod vprašaj postavljajo kvaliteto vaše vzgoje ali vam zbujajo občutek, da ste slabe mame. Pozabite na vse tiste, ki imajo večje, bolj polne in spretnejše ali pa bolj suhcene, bolj pametne in zgovorne otroke. Tukaj ni več ali manj, ni boljših ali slabših, so le naši. In vsaka mamica želi za svojega otroka najboljše in največ, a čez meje njihovih sposobnosti ne moremo. Ne morejo biti vsi zdravniki, inženirji, profesorji ali odvetniki, potrebujemo tudi zidarje, mehanike, frizerje in prodajalce. Spustite svoja pričakovanja in se prepustite tempu, ki ga narekuje vaš otrok, uživajte v vsem kar doseže in se veselite z njim, primerjajte dosežke prejšnjega meseca in danes, to je najboljša spodbuda in edina primerjava, ki kaj šteje.
Imejte rade svoje otroke z vsemi plusi in minusi in dovolite enako tudi ostalim mamicam. <3
