Na tisoče fotografij, a prazni albumi in okvirji

V tem trenutku si želim, da bi mi med popadki pred drugim porodom uspelo pregledati vse fotografije, ki jih imamo na trdem disku in bi bile danes že skoraj dve leti narejene, v fizični obliki, ne pa da jih moram vsakič, ko želim obuditi spomine na najina skupna potovanja, na moj nosečniški trebuh ali na najini majhni štručki, iskati na trdem disku in brskati med neskončnim številom map. Slik sploh nimamo razvitih in čeprav si vsakih nekaj mesecev rečem, da jih bom sedaj res dala razviti, dalje od tega da to opravilo vpišem v svojo beležko ali na tedenski planer, ne pridem in sčasoma sem postala tako lena, da se mi jih tudi na trdem disku ne da več iskati. Jaz pa si tako zelo želi otrokoma pokazati, kakšna sta bila kot dojenčka, kako ljubko sta bila oblečena, kako sta pasla kravice, kako sta kobacala in delala prve korake, kako sta čofotala v vodi in kako sta izgledala preden so jima zrasli zobje.

Prav jezna sem, ker se k temu nikakor ne spravim, a pregledati nekaj deset tisoč slik pomeni nekaj ur dela, najbrž kar kakšnih 8- 10 in meni se to zdi maratonsko opravilo. Kje pa je potem še vse lepljenje fotografij v albume, pisanje datumov in mejnikov, misli in spominov. Še zdaj vedno z veseljem vzamem v roke svoje albume iz otroštva in jih prelistam, kljub temu da so povsem zdelani, da so hrbtišča že davno odstopila, da so nekateri listi malce pomečkani in nekaj fotografij odlepljenih, jih z veseljem pogledata tudi otroka in prav to si želim tudi zanju. Za vsakega smo že pred rojstvom kupili album, ki pa še vedno sameva in želim si, da bi bila pri tem tako dosledna kot moja sestra, ki po vsakem dogodku, potovanju, dopustu, prazniku razvije fotografije, nam jih razdeli in jih nalepi v družinski album. ona je vse to počela sproti, jaz pa sem kakšnih 8 let v zaostanku. Ja, prav ste prebrali, mogoče celo deset. Mislim da imam nazadnje razvite fotografije iz maturantskega izleta (če se ne motim) in tega bo zelo kmalu deset let.

Vsi ti digitalni fotoaparati so tako super, ` naškljocaš ` lahko kolikor fotk želiš, cel kup enakih, skoraj identičnih, fotografiraš lahko dobesedno vse, od oblakov na nebu in kamenčkov na poti do ljudi, živali, stavb, rastlin in vseh nepomembnosti, ki ti prekrižajo pot. Še predobro se spominjam fotoaparatov na filme, kako previdno ga je bilo potrebno vstaviti, da nisi filma osvetlil in kako varčno smo fotografirali; samo najlepše trenutke, samo posebne dogodke, samo stvari, ki smo jih resnično želeli ujeti v večni spomin. Za en desetdnevni dopust smo imeli en ali dva filma, kar je pomenilo 60-70 fotografij, danes pa jih v enem dnevu naredim več kot 100 in se čudim, da imam po enem mesecu na telefonu 4000 fotografij, 60 posnetkov in me kar naprej opozarja, da imam poln pomnilnik. Fotografirali smo veliko manj in bolj premišljeno, albumov pa smo imeli več in bili so bolj polni. Fotkam, fotkam, fotkam, potem pa se te slike samo prelagajo na različnih trdih diskih, USB ključkih, DVDjih; na tisoče jih je, otroku pa niti ene ne morem dati v roke. Že lani sem kupila okvirje za družinske fotografije, pa so še vedno prazni.

V avgustu me sicer čaka že cel kup projektov, a projekt z veliko začetnico, ki ga moram in hočem izpeljati do konca avgusta, je tudi sortiranje in izdelava fotografij. V tem času lahko zagotovo pričakujete kar nekaj starih spominov, fotografije z začetka najine zveze (dolgih 10 let nazaj), s potovanj po Ameriki, Berlinu, Turčiji, Tuniziji, z izletov po Evropi, fotografije s srednje šole in nosečniške fotografije, pa najine športne `dosežke` , prve spomine na dni, ko smo postali družina in še cel kup lepih utrinkov, ki morajo končno priti na papir. Tudi najine poročne fotografije; eno leto po poroki jih še vedno nisva dala razviti in tudi razdelila jih še nisva, tako da je obletnica idealna priložnost.

Mislim da bo na koncu govora o okrog 3000 – 4000 fotografijah, tako da bom vesela tudi predloga, kam jih dati razviti, da bodo hitro narejene, da je naročanje enostavno ter da so čim cenejše, a še vedno kvalitetno izdelane. Že res, da so spomini dragoceni, a bankrotirati pa na njih vseeno ne želim. 🙂

Comments

comments