Včeraj je bil zame prav poseben dan, spominjam se ga po mnogo stvareh; pred enim letom sem postala žena, leto pred tem pa sem na ta dan drugič postala mama. Včasih lahko nek povsem droben, nič kaj poseben občutek sproži v meni cel val čustev, ki me nato premetava sem in tja in zaradi katerega niham med smehom in solzami, med veseljem in žalostjo, nekaj takšnega kot bi bila spet noseča ali kot bi nenehno imela PMS, kak dan pa me naval čustev povsem prevzame in zaradi številnih različnih občutkov in čustev povsem otopim in se samo spominjam, premišljujem in v lastni glavi igram ping pong z mislimi.
Držim ga v rokah. Po zelo kratkem, hitrem in intenzivnem porodu je deček, ki sem si ga tako zelo želela in ki smo ga tako težko pričakovali, ker so v naši družini pač same punce, končno v mojem naročju. Zdi se mi tako drobcen in nebogljen; čisto sem pozabila, kako je imeti v rokah novorojenčka, pa čeprav je starejša komaj zlezla iz plenic. Popoln je in povsem me je prevzel; gledam njegov obraz in rokice in se čudim lepoti in veličastnosti teh drobnih bitij, ki nam ob prvem stiku ukradejo srce.
Veliko krat sem razmišljala ali ga bom lahko imela toliko rada kot sestro, ali bom do njega čutila enako naklonjenost in ljubezen kot do nje, ali bom tudi do njega tolerantna, ali ga bom znala in zmogla obravnavati kot enakovrednega. Ona bo vedno moja prva. Prva, ki mi je ukradla srce, prva, ki je izrekla besedo mama, prva, ki je zrasla na mojih prsih, prva, ki me je naučila brezpogojne ljubezni, prva, ki mi je pokazala, kako drugačno je življenje skozi otroške oči, prva, ki je najino življenje postavila na glavo, a ga hkrati povsem uravnotežila. Tega ji nihče ne bo mogel odvzeti in ji niti ne želi, saj si naziv prva zasluži v vseh pogledih. On pa bo vedno moj drugi. Drugorojeni – drugi, ki je povsem okupiral moj objem in si me na trenutke popolnoma prisvojil, drugi, ki mi je pokazal, da je biti mama tudi po dveh letih še vedno in vsak dan znova izziv, drugi, ki je v našo družino vnesel živahno otroško energijo in neverjetno mero navihane razigranosti, drugi, ki bi se crkljal petkrat več in ubogal petkrat manj kot prva, drugi, ki je za vedno pregnal moj strah pred vzgajanjem sina in drugi, ki bo v mojem srcu vedno sedel ob njej, na prvi stopnički in dokazoval, da je ljubezen do otrok resnično brezmejna, ker se z vsakim naslednjim otrokom ljubezen ne deli, temveč množi in ker z vsakim naslednjim otrokom nismo nič revnejši, temveč veliko bogatejši.
Spal je v sestrini postelji, vozil se je v sestrinem vozičku, igral se je s sestrinimi igračami in bral njene knjige, imel je njene prve copatke in celo nekaj njenih prvih oblačil, še vedno se previja na previjalni mizi, ki je bila primarno njena in še vedno spi v postelji, v kateri je kot malčica spala ona. Rabljene stvari so tegobe drugorojenca, ki pa ima za razliko od prvorojenca od rojstva privilegij odraščati v družbi. Veliko stvari je, ki so bile prej njene in so sedaj njune, prav kakor moja ljubezen do njiju.
Stisnem ga k sebi in komaj verjamem, da je že tako velik. Z dudo v rokah in širokim nasmeškom na obrazu je zame najboljši, najlepši in najbolj srčen fant na svetu. Kljub njegovemu trmastemu in zagnanemu značaju, kljub njegovi vztrajnosti in neomajnosti, kljub njegovemu glasnemu protestiranju in (pre)drznosti je sin, ki sem si ga vedno želela, tak, v pravem pomenu besede; energičen, razigran, prebrisan, spogledljiv, nagajiv, navihan in cartljiv. Tipičen moški. Tista majhna ` žverca `, ki ti v trenutku priraste k srcu in ki jo imaš, čeprav te nenehno spravlja ob pamet, najraje na svetu. Spogledljivi pogledi, prikupni nasmeški in mokri poljubčki me vedno kupijo.
Leta minevajo, otroci rastejo, spomini pa so še vedno živi in če sem takrat, tistega zgodnjega četrtkovega jutra, ko sem ga prvič stiskala k svojim prsim mislila, da je to največ kar zmorem, da je moje srce prepolno ljubezni in ponosa, sem se prekleto motila. Dobre tri kilograme težka štručka je vse samo še potencirala in pravo doživetje se je takrat šele začelo. Ljubezni nikoli ni toliko, da je ne bi moglo biti še več in s tem, ko rastejo otroci, raste tudi ljubezen. Presrečna sem, da se lahko vsak dan preizkušam v izzivih vzgajanja sina in hčerke. Presrečna, da sem rodila dva tako različna otroka, ki me vsak dan znova učita in mi kažeta nove perspektive življenja. Presrečna sem, da se lahko opolnoči pritajim do njunih posteljic, tipaje nežno poiščem njune rokice, ju pobožam in polupčkam za lahko noč.
Včasih se vprašam ali ju sploh lahko še imam bolj rada in naslednji dan moja ljubezen spet malce zraste, ob vsakem poskoku, prevalu, plosku, plesu, nastopu in novi besedi. Rastemo skupaj!
