Kadarkoli se s kakšno mamico pogovarjam o otrocih, pogovor prej ali slej nanese na porod; kako si pa ti rodila, je dolgo trajalo, je bilo naporno, bi imela še enega? V vseh teh letih mi še ni uspelo ugotoviti, zakaj nas to tako zelo zanima, a sklepam, da nam porodne zgodbe drugih predstavljajo nekakšno uteho – če so pozitivne in lepe, ker se nadejamo da bo tudi naša takšna, če so negativne, težke in žalostne, ker čutimo, da nismo edine, da nismo same s svojo slabo izkušnjo.
Večkrat sem slišala, da carski rez dejansko ni porod, stališče pa ni bilo podano iz strokovnega vidika (carski rez je kirurški postopek tekom katerega se `rodi` otrok), temveč s prizvokom manjvrednosti; češ, ženska, ki je rodila s carskim rezom, dejansko sploh ni rodila. Zelo dolgo sem podobno razmišljala tudi sama. V prepričanju, da se trud, energija in bolečina, ki jih vložiš v vaginalni porod, ne morejo primerjati s statičnostjo pri carskem rezu, se mi ekvivalenca tukaj pač ni zdela primerna. Vse dokler o tem nisem začela razmišljati globlje in dokler nisem ugotovila, da dejansko sploh ni pomembno, kako je otrok prišel na svet, temveč, da je prišel živ in zdrav. V nekem trenutku, ko sem začela vleči vzporednice, za katere sem bila dolgo prepričana, da jih ni mogoče vleči, ker vsi dejavniki kažejo v plus vaginalnega poroda, sem dejansko ugotovila, da so ženske, ki so rodile s carskim rezom, za mnogo stvari prikrajšane in ko sem začela, po obeh porodih, na sam dogodek gledati kot na neponovljivo življenjsko izkušnjo, sem ugotovila, da je vse tisto, kar so mamice opisovale kot neprijetno, naporno, boleče in mučno, dejansko lepo in posebno. Šele po porodu sem ugotovila, da sem imela prej povsem napačen pogled na primerjanje carskega reza z vaginalnim porodom in če nekatere v tem vidijo prednost, ker se ne rabiš več ur mučiti, trpeti bolečin in nestrpno čakati, kdaj bo konec, gledam jaz na situacijo z drugega vidika.
Nekatere ženske so v carski rez prisiljene, čeprav si na vse načine prizadevajo, da ne bi bil potreben, druge se zanj odločijo prostovoljno. Razlogi so različni in povsem nepomembni, dokler je glavno vodilo zdravje matere in otroka. Že res, da ženska pri vaginalnem porodu trpi hude bolečine, da je čakanje na porod lahko dolgotrajno, izčrpljujoče in stresno, sam porod pa naporen in nemalokrat tudi kompliciran, kar pusti ženski tako psihične kot telesne posledice, vendar lahko že isto sekundo, ko pride otrok na svet, le-tega pestuješ, lahko si ves čas ob njem, imaš nadzor nad dogajanjem, ob sebi imaš partnerja ali drugega spremljevalca, lahko se pogovarjaš, pobožaš otroka še preden se zares rodi in ga že nekaj minut po rojstvu dojiš. V primeru carskega reza (izpustimo variacije glede anestezije), pa si v operacijski sobi sama, nikogar ni ob tebi, nimaš nobenega nadzora nad situacijo, ničesar ne čutiš, nikomur ne moreš zaupati svojih občutkov, otroka pa dobiš šele, ko se zbudiš iz anestezije. Ženska je v primeru carskega reza prikrajšana ne samo za izkušnjo vaginalnega poroda, ki si jo večina žensk želi doživeti, temveč tudi za vse emocije, prve stike, poglede, dotike, pogovor in občutke. Poleg tega je pri carskem rezu več možnosti za zaplet kot pri vaginalnem porodu, do komplikacij pa lahko pride tudi v času okrevanja, ko se lahko pojavijo krvavitve, okužbe, bolečine, podplutbe itd. Z vidika otroka je rojstvo s carskim rezom lažje, saj ne doživi stresa, se ne izmuči, ne napreza, z vidika matere pa bistveno težji, saj gre za operativni poseg, ki poškoduje tako trebušno kot maternično steno in je okrevanje dolgotrajno in zahtevno. Če je vaginalni porod za oba približno enako naporen, je carski rez bistveno bolj obremenjujoč za mater, vendar obremenitev nastopi šele po sami operaciji oziroma carskem rezu, medtem ko pri vaginalnem porodu nastopi med porodom. Če se pri vaginalnem porodu zgodba z rojstvom za mater in otroka zaključi, se pri carskem rezu za mater šele zares začne.
Kadar sedaj slišim koga, ki reče `pa saj ona sploh ni zares rodila, otroka so ji vzeli ven`, najprej pomislim na občutke ženske. Si je tega želela, je pomirjena s to odločitvijo, kako se počuti, ko nekdo pokaže nanjo s prstom in jo zaničujoče obsodi, da sploh ni rodila? Verjamem, da si večina žensk želi vaginalnega poroda, ne glede na to, kako naporen, boleč in mučen je lahko, da si vsaka želi začutiti svojega otroka na prsih minutko po rojstvu, da si vsaka želi slišati prvi jok in gledati, kako urejajo njenega novorojenčka.
Žal ni vsem omogočeno, žal ni za vse dosegljivo, a to ne pomeni, da je zaradi tega kaj manj mati, da je zaradi tega kaj manj trpela, da si je zaradi tega otroka kaj manj želela. Prav tako to ne pomeni, da je bil zanjo porod kaj lažja izkušnja kot za mamico, ki je rodila vaginalno ali da zaradi tega te mamice ne ceni; mogoče ne razume njene bolečine, a tudi ženska, ki je rodila vaginalno, ne razume bolečine tiste, ki je rodila s carskim rezom. Dokler se ne znajdemo v neki situaciji, je ne moremo razumeti in se vanjo ne moremo vživeti.
V resnici sploh ni pomembno, kako je katera rodila, kako dolgo je porod trajal in kako kompliciran je bil; nekatere merijo moči in ugotavljajo, katera je dlje zdržala, katera je več pretrpela ali katere telo je bilo bolje pripravljeno na porod. To niso zmage in porazi, to so samo zmage! Če se je porod srečno končal, če je otrok zdrav prijokal na svet, če si ti zdrava in srečna in lahko svojega otroka pestuješ ter jokaš medtem, ko ga gledaš, je to ZMAGA! Življenjska zmaga. Ne merimo moči v izkušnjah, ki nas vse bogatijo, ne zbujajmo slabe vesti zaradi okoliščin, na katere nimamo vpliva, ne sodimo, če ne želimo, da bi nam bilo sojeno. Vsaka ženska, ki rodi, je zmagovalka, ne glede na pot, ki jo je prehodila. In nič več nisi vredna, če si otroka rojevala 20 ur, medtem, ko sem ga jaz že po uri in pol držala v rokah in nič manj nisi vredna, če si rodila s carskim rezom, jaz pa sem se 4 ure mučila s predihavanjem popadkov in nič več nisi vredna, če si rodila na poti v porodnišnico, jaz pa sem prišla tja in so popadki skoraj ponehali. Nismo več in nismo manj, vse smo samo MAME in namesto, da se obremenjujemo, kako je katera rodila, bi se raje posvečale svojim otrokom. Zaradi njih je porod enkratna in nepozabna izkušnja in ne zaradi injekcij, rezov, ur v porodni sobi in opisov v materinski knjižici. To pravzaprav nikogar ne zanima (razen porodničarja in ginekologa).
`Po bitki je lahko biti general` bi rekel moj oče, a ko stopaš v porodno sobo nikoli ne moreš vedeti, kaj naj pričakuješ. Lahko si še tako dobro pripravljena, pa se bo zakompliciralo ali pa si kontra vsem napovedim in preddispozicijam za lahek porod, pa si prej zunaj kot not. Naj nas takšne zgodbe bogatijo, naj opogumljajo, naj navdihujejo, naj nam dajejo moč, naj služijo kot opora in podpora, naj nas delajo bolj srčne in razumevajoče in naj povezujejo, ne da v nas zbujajo tekmovalnost in občutek manjvrednosti.
Saj veste, nikogar ne zanima, kako si kuhal, samo da si dobro skuhal. Tako tukaj ni pomembno, kako si rodila, temveč, da si rodila zdravega otroka. 🙂
