Zame sta v celem letu zares pomembna le dva dneva. Dneva, ko sta na svet prijokala moja otročka. Dneva, ko sem dobila naziv mama in ko se je moje življenje obrnilo na glavo. Rojstna dneva moje Rie in Noeta. In danes je eden tistih dni. Res poseben dan za našo družino, saj Noe praznuje rojstni dan, midva pa imava obletnico poroke. Jaz pa službeno odhajam na Kitajsko.
Včasih se stvari poklopijo točno tako, kot bi si najmanj želeli, a zanje vedno obstaja razlog in jaz verjamem, da naključij ni. Poleg tega je služba edini tehten razlog, zaradi katerega sem pripravljena na zame in za mojega otroka tako pomemben dan zamuditi pihanje svečk in rezanje torte. Ne morem reči, da mi je lahko, ker mi ni. Solze so tekle že včeraj, ko sem pekla torto in se spominjala njegovega rojstva in tekle bodo tudi danes. Do sedaj sta bila zgolj dva krat dalj časa brez mene, enkrat tri dni in drugič slaba dva dni, sedaj pa me ne bo skoraj 6 dni, poleg tega pa potujem na drugi konec sveta.
Služba mi res veliko pomeni in veselim se izkušenj, ki jih bom pridobila, vendar me materinski čut pri navdušenju, ki me preveva ob dejstvu, da potujem na Kitajsko, vleče nazaj in daje grenak priokus. Popoldne se bo, ob torti ki sem jo spekla danes, zbrala vsa družina, peli bodo vse najboljše, Noetu se bodo ob pogledu na torto iskrile oči, pihal bo svečke in z majhnimi prstki vlačil sliko gasilca Sama ter si jo navdušeno tlačil v usta. Zamudila bom žar v njegovih očeh in vzklike sreče. Ria bo hvalila čokoladno torto s čokoladno osnovo in čokoladno kremo, jaz pa njenega navdušenja ne bom slišala. Dobila bom fotografije, prebrala bom opis dogajanja, a mene ne bo tam. Na dan, ki je za mojega otroka najpomembnejši v letu in dan, ki je meni spremenil življenje.
Kot bi bilo danes, se spominjam tistega vročega četrtkovega jutra, ko se je na svet pridrl droben, a nadvse odločen, glasen, iskren, neomajen, vztrajen, svojeglav, neustrašen in cartljiv fantek. Fantek, ki je izpopolnil našo družinsko pravljico in za katerega si nikoli ne bi mislila, da mi bo naredil toliko sivih las, izpil toliko živcev in me tolikokrat spravil do roba mojih zmožnosti in moči. Nekoč nedolžen in nežen fantek je danes prava mala nadloga, ki vsak dan znova na preizkušnjo postavlja najine vzgojne pristope in sposobnost samokontrole, ki pritiska na sprožilce in se pri tem nagajivo smeji, ki ti zna izpiti zadnji atom energije in te potem tako lepo objeti. Fantek, ki namesto da bi svoja čustva izražal z nežnostjo in objemi, veliko raje močno stiska, strastno lupčka in impulzivno potiska, a zna z enim pogledom vse popraviti. Fantek, ki potihem melje in z znanjem šokira, ko najmanj pričakuješ, ki nikoli zares ne posluša, a vendarle sliši, ki se veliko raje igra kot uči ali ustvarja, ki nenehno preizkuša meje lastnih sposobnosti in moje mirnosti, ki zna Rii kar naprej nagajati, a jo ima hkrati najraje na svetu in se kar naprej zgleduje po njej. Predvsem pa fantek, ki se ne uklanja pravilom, omejitvam in pričakovanjem, temveč pluje po svoje, si utira pot čez goščavo in posluša le lastne zamisli, lastna hotenja in lastne instinkte.
Z lahkoto priznam, da se zavedam, da me bo še neštetokrat potisnil na rob in me prisilil razmisliti o tem, kaj je zares prav, kaj je dobro in kaj je zaželeno, da mi bo še velikokrat postavil ogledalo in se nasmejal, ko bom ugotovila, kaj mi je želel povedati, da me bo še velikokrat izčrpal s svojo trmo in neustrašnostjo, a verjamem, da bom nanj tudi ponosna. Prav toliko kot sem zdaj. In čeprav zahteva več energije, pozornosti in truda kot ga je Ria kadarkoli, verjamem, da je to samo naložba v njegovo prihodnost, trud, ki se bo izplačal. Življenjska šola za vse nas. Je neprecenljiva mešanica ekstremnega športnika, resnega učenjaka in strastnega umetnika in prav toliko kot me spravlja ob pamet, me tudi navdušuje.
Danes praznuje 3. rojstni dan. Šele tretji. Res je. A zame tako pomemben. In čeprav jih bo še veliko in čeprav bom na vseh ostalih (najbrž) zraven, mi je sedaj hudo. Zjutraj sem ga pocrkljala, polupčkala in na skrivaj brisala solze, ko sem mu v uho prigovarjala, kako ga imam rada in kako poseben fantek je. Ko bodo oni popoldne rezali torto, bo moje letalo vzletelo in v mislih bom z njimi.
Grem, ker si to želim. Grem, ker je to zame pomemben korak v moji osebni rasti, v mojem osebnem razvoju, na mojem kariernem področju. Grem, ker to rada počnem in ker sem v svoji službi srečna. In predvsem grem, ker vem, da sta otroka v dobrih rokah, da se bosta z atijem zabavala, da me ne bosta prav zares pogrešala in da jima bodo dnevi minili kot bi trenil, ker sem ju na svoj odhod dobro pripravila in ker je včasih dobro oditi, da se nato s še več ljubezni v srcu vrneš in si še bolj hvaležen za to, kar te doma čaka in česar si včasih že pošteno naveličan. Nekateri pravijo, da razdalja zdravi, jaz pa mislim da ti samo odpre oči in ti pokaže kako srečen in hvaležen si lahko za tisto, kar imaš, kar si in predvsem za ljudi, ki čakajo da se vrneš.
Najraje na svetu ga imam in dejstvo, da me jutri ne bo ob njem, tega ne bo spremenilo. Moja ljubezen do otrok je najgloblje in najbolj iskreno čustvo, ki ga premorem, občutek, ki je tako močan, da jemlje dih. Čustvo, ki me včasih spravlja ob pamet in niza dvome, a drugič vabi solze v oči, riše nasmeh na obraz in polaga mir v srce. Naredila sem vse, da mu pričaram čudovit rojstni dan in naredila sem vse, da ve, da ga imam najraje na svetu. Pa ne zaradi torte in darila, temveč zaradi tega kar zanj počnem vsak dan.
